„Še nikoli mi ni bilo bolje v slabih časih”
Starejši begunci se ne morejo integrirati brez pomoči družine
LJUBLJANA, 11. januar (UNHCR) – „V domovini nimam doma, kamor bi se lahko vrnil. Moji otroci so begunci, razpršeni po vsem svetu. Skrbim za svoje zdravje in čakam, da dnevi minejo,” pravi Aisa, starejša gospa iz Bosne, ki je pred petnajstimi leti našla zaščito v Sloveniji.
74 let star begunec iz Bosne živi v integracijski hiši v Mariboru, ki je namenjena nastanitvi beguncev v prvem letu po pridobitvi statusa. V tem času se beguncem pomaga pri prvih korakih k integraciji. Od njih se pričakuje, da se naučijo slovenskega jezika, si pridobijo poklicno znanje, si najdejo delo in stanovanje ter spet vzpostavijo samostojno življenje.
Nič takega se ne bo zgodilo z osebami iz Bosne, ki živijo v svojih malih, prenovljenih stanovanjih. Kot starejši begunci brez družine, pripadajo eni najbolj ranljivih skupin beguncev v Evropi. Čeprav dobivajo vso potrebno pomoč, se nikoli ne bodo popolnoma integrirali.
Drago Hausmeister, vodja integracijske hiše razloži probleme. „To so ljudje, ki so ostali zadaj. Najbližji sorodniki so bili bodisi ubiti v vojni bodisi so se razkropili po svetu”, pravi Hausmeister. „Prestari so, da bi še delali ali da bi se pravilno naučili jezika. Tako svoje dni preživijo z obiskovanjem zdravnika, gledanjem televizije ali pitjem kave s sosedi.”
Po izkušnjah UNHCR imajo takšne skupine s posebnimi potrebami pogosto največ problemov z integracijo v sprejemne družbe. Mladi in odrasli begunci ponavadi uspejo ponovno uspešno zgraditi svoje življenje v novi državi, osebe po 60 letu starosti pa ponavadi ne.
„Starejši ljudje pri integraciji potrebujejo pomoč družine. Če takšne pomoči ni, se morajo pogosto spopasti z dolgočasjem, osamljenostjo in depresijo,” pravi Lloyd Dakin, regionalni predstavnik UNHCR v Budimpešti.
Najpogosteje starejši ljudje bežijo iz svojih domov samo v množičnih preseljevanjih ali ko je prisiljena oditi celotna družina. Med prosilci za azil zelo redko najdemo starejše, ki pridejo čez vzhodno mejo Evropske unije. Ponavadi pridejo skupaj s svojimi otroki in vnuki. Na Poljskem statistike beguncev kažejo, da je le 0.7 % novih prišlekov starejših od 60 let.
Definicija integracije beguncev, ki jo je postavila agencija za begunce, je bila objavljena leta 2002 (med Konferenco o mednarodni zaščiti) in opisuje tri med seboj povezane dimenzije: pravni, gospodarski in socialno kulturni proces.
Za begunce v Mariboru se je pravni proces najlažje rešil. Leta 2002 so pridobili dovoljenje za nedoločeno bivanje v Sloveniji.
Kar se tiče gospodarskega procesa zanašanje na same sebe za starejše begunce ne pride v poštev. Ne morejo se vključiti na trg delovne sile niti si zagotoviti trajnih prihodkov, zato so odvisni od socielne pomoči. V Sloveniji starejši prejemajo enako socialno podporo kot slovenski državljani. Tisti, ki nočejo kuhati sami zase, dobivajo brezplačne obroke, nevladne organizacije pa jih oskrbijo z oblekami in drugimi potrebščinami.
Vendar pa je za starejše najtežji socialno kulturni proces integracije. Prestari ali preveč travmatizirani, da bi se dobro naučili novega jezika ali ponovno ustvarili socialno mrežo iz nič, ves čas „lebdijo” na robu družbe gostiteljice.
84-letni Osman C. povzame položaj starejših beguncev v resnično filozofskem stavku: „Še nikoli nam ni bilo boljše v slabih časih.” Dobi vso pomoč, ki jo potrebuje, vendar mu nihče ne more vrniti njegovega življenja, pravi. Uživa, ko pokaže stare fotografije njegove hiše in sorodnikov, ki mu jih je uspelo rešiti, ko je moral leta 1992 z ženo in vnukinjo moral bežati iz vzhodne Bosne.
Pred štirimi leti je Osmanu C. umrla žena. Ostal je sam z vnukinjo Mersado, ki ima sedaj že 20 let. Pri njenih mladih letih Mersada nima problemov z integracijo. Govori skoraj popolno slovenščino, študira turizem in sanja, da se bo izselila iz integracijske hiše ter da bo nekega dne vodila hotel.
Medtem njen dedek preživlja čas v 12-kvadratnih metrih velikem stanovanju s popravljanjem tehničnih naprav in branjem. Zaradi težav z nogo je omejen na gibanje v svoji sobi. “Vse življenje sem rad igral šah,” pravi Osman C., „vendar tukaj nimam partnerja, s katerim bi ga lahko igral; za obiske šahovskega kluba v mestu pa sem prešibek.”
Vzdušje v integracijski hiši v Mariboru je mešanica depresije in hvaležnosti. „Hvaležni smo za to kar dobimo, predvsem pa smo hvaležni, da smo zdravi in na varnem,” pravi 71 letna Hajrija, medtem ko pije kavo s sosedo.
„Včasih je bilo tukaj več oseb iz Bosne”, razloži Hajrija, „vendar so se mlajši odselili in nekaj starejših je umrlo.”
V trenutkih sreče drug drugemu kažejo pisma in fotografije svojih otrok, ki so uspešno integrirani begunci na Danskem, v Kanadi in tudi v Sloveniji.
Nato pa se pogovor zelo hitro spet obrne nazaj k zdravstvenim težavam, najljubšo temo skupnosti. Pogovarjajo se o svojih bolečinah in boleznih, o zdravljenju in zdravnikih, nikoli pa ne pozabijo poudariti, kako dobro je poskrbljeno za njih.
Melita H. Šunjić v Ljubljani, Slovenija
Stran 2 od 2
-
Iraška družina pohvali bolgarski postopek združevanja družin
13 Jun 2013BUDIMPEŠTA, 13. junij (UNHCR) – Za Mohameda Huseina Alija je Bolgarija postala varno zatočišče, potem ko je bil pred skoraj tremi leti prisiljen zapustiti Irak. Leto dni po njegovem prihodu v Bolgarijo je v Sofiji lahko pozdravil tudi svojo ženo in oba otroka. Družina je tako skupaj začela novo življenje. […]
-
Mlad begunec iz Afganistana v Sloveniji našel družinsko zavetje
14 Mar 2013MARIBOR, 14. marec 2013 (UNHCR) – Mirwaisu Tokhiju se je življenje obrnilo na glavo, ko je moral leta 2009 zapustiti svojo družino v Afganistanu. Mladenič, ki jih ima danes 23, je bil dolgo prepričan, da je zavetje, ki ga nudi družina, izgubil za vedno. Tako je bilo, dokler ni pred […]
-
Delo v piceriji somalijskemu beguncu omogoča samostojno življenje
18 Dec 2012MARIBOR, 17. december (UNHCR) – Abubakar spretno razteguje testo v obliki kroga in sočasno pogleduje proti pici s feferoni v krušni peči za njim, da bi preveril, ali se sir že topi. Nato po testu previdno razmaže svežo paradižnikovo omako in doda ostale sestavine. Ena polovica bo obložena s pršutom […]
-
Vzajemna sreča: študentka pomaga prosilcem za azil pri učenju madžarščine
15 Avg 2012DEBRECEN, 6. avgust 2012 (UNHCR) – Enaindvajsetletna študentka Patrícia Vanyó se dobro spominja besed socialne delavke, ko je prvič obiskala sprejemni center za prosilce za azil v Debrecenu: “Bodi previdna,” ji je rekla, “ko boš enkrat vstopila, ne boš več želela oditi.” Po osmih mesecih učenja madžarščine skupine prosilcev za […]
-
Novo življenje za preganjenega iraškega novinarja v Romuniji
19 Jul 2012TEMIŠVAR, 19. julij (UNHCR) – Ko je bil Saad* še otrok, je tako kot na milijone drugih otrok sanjal, da bo nekoč postal pilot ali profesionalni nogometaš. Vendar je njegovo poklicno pot preusmerila vojna v Iraku – odločil se je, da bo raje postal novinar in svetu poročal o grozljivem […]
-
Iraški begunec pomaga drugim krmariti skozi madžarski šolski sistem
7 Apr 2012BUDIMPEŠTA, 7. april (UNHCR) – “Iraške družine ne pridejo v Evropo z namenom, da bi hodile na piknike,” je dejal iraški begunec in oče dveh otrok Abdulrahman Hassan. “Potrebujejo varno okolje za življenje in svetlo prihodnost za svoje otroke.” Oseminštiridesetletni Hassan je prepričan, da izobrazba ključno vpliva na posameznikovo prihodnost, […]
-
Tvoje državljanstvo? Neznano
17 Jan 2012BUDIMPEŠTA, 22. december (UNHCR) – “Mati in oče Kongovčana, državljanstvo otroka – neznano,” piše v Glodyevem rojstnem listu. Trimesečni Glody je eden izmed tistih otrok, ki so bili rojeni begunskim staršem na Madžarskem in so bili zato registrirani kot osebe, katerih državljanstvo je neznano. “Počutim se izgubljeno … nihče mi […]
-
Romski prosilec za azil vse bližje državljanstvu
5 Dec 2011SARAJEVO, Bosna in Hercegovina, 30. november (UNHCR) – Muqishta Nuqi iz Bosne in Hercegovine je pripadnik romske manjšine, ki se že dolgo časa ne počuti enak ostalim članom svoje družine. Odkar nima državljanstva, živi v nenehnem strahu pred izgonom iz države v kateri prebiva že skoraj dve desetletji. Kljub vsemu […]