„Še nikoli mi ni bilo bolje v slabih časih”
Starejši begunci se ne morejo integrirati brez pomoči družine
LJUBLJANA, 11. januar (UNHCR) – „V domovini nimam doma, kamor bi se lahko vrnil. Moji otroci so begunci, razpršeni po vsem svetu. Skrbim za svoje zdravje in čakam, da dnevi minejo,” pravi Aisa, starejša gospa iz Bosne, ki je pred petnajstimi leti našla zaščito v Sloveniji.
74 let star begunec iz Bosne živi v integracijski hiši v Mariboru, ki je namenjena nastanitvi beguncev v prvem letu po pridobitvi statusa. V tem času se beguncem pomaga pri prvih korakih k integraciji. Od njih se pričakuje, da se naučijo slovenskega jezika, si pridobijo poklicno znanje, si najdejo delo in stanovanje ter spet vzpostavijo samostojno življenje.
Nič takega se ne bo zgodilo z osebami iz Bosne, ki živijo v svojih malih, prenovljenih stanovanjih. Kot starejši begunci brez družine, pripadajo eni najbolj ranljivih skupin beguncev v Evropi. Čeprav dobivajo vso potrebno pomoč, se nikoli ne bodo popolnoma integrirali.
Drago Hausmeister, vodja integracijske hiše razloži probleme. „To so ljudje, ki so ostali zadaj. Najbližji sorodniki so bili bodisi ubiti v vojni bodisi so se razkropili po svetu”, pravi Hausmeister. „Prestari so, da bi še delali ali da bi se pravilno naučili jezika. Tako svoje dni preživijo z obiskovanjem zdravnika, gledanjem televizije ali pitjem kave s sosedi.”
Po izkušnjah UNHCR imajo takšne skupine s posebnimi potrebami pogosto največ problemov z integracijo v sprejemne družbe. Mladi in odrasli begunci ponavadi uspejo ponovno uspešno zgraditi svoje življenje v novi državi, osebe po 60 letu starosti pa ponavadi ne.
„Starejši ljudje pri integraciji potrebujejo pomoč družine. Če takšne pomoči ni, se morajo pogosto spopasti z dolgočasjem, osamljenostjo in depresijo,” pravi Lloyd Dakin, regionalni predstavnik UNHCR v Budimpešti.
Najpogosteje starejši ljudje bežijo iz svojih domov samo v množičnih preseljevanjih ali ko je prisiljena oditi celotna družina. Med prosilci za azil zelo redko najdemo starejše, ki pridejo čez vzhodno mejo Evropske unije. Ponavadi pridejo skupaj s svojimi otroki in vnuki. Na Poljskem statistike beguncev kažejo, da je le 0.7 % novih prišlekov starejših od 60 let.
Definicija integracije beguncev, ki jo je postavila agencija za begunce, je bila objavljena leta 2002 (med Konferenco o mednarodni zaščiti) in opisuje tri med seboj povezane dimenzije: pravni, gospodarski in socialno kulturni proces.
Za begunce v Mariboru se je pravni proces najlažje rešil. Leta 2002 so pridobili dovoljenje za nedoločeno bivanje v Sloveniji.
Kar se tiče gospodarskega procesa zanašanje na same sebe za starejše begunce ne pride v poštev. Ne morejo se vključiti na trg delovne sile niti si zagotoviti trajnih prihodkov, zato so odvisni od socielne pomoči. V Sloveniji starejši prejemajo enako socialno podporo kot slovenski državljani. Tisti, ki nočejo kuhati sami zase, dobivajo brezplačne obroke, nevladne organizacije pa jih oskrbijo z oblekami in drugimi potrebščinami.
Vendar pa je za starejše najtežji socialno kulturni proces integracije. Prestari ali preveč travmatizirani, da bi se dobro naučili novega jezika ali ponovno ustvarili socialno mrežo iz nič, ves čas „lebdijo” na robu družbe gostiteljice.
84-letni Osman C. povzame položaj starejših beguncev v resnično filozofskem stavku: „Še nikoli nam ni bilo boljše v slabih časih.” Dobi vso pomoč, ki jo potrebuje, vendar mu nihče ne more vrniti njegovega življenja, pravi. Uživa, ko pokaže stare fotografije njegove hiše in sorodnikov, ki mu jih je uspelo rešiti, ko je moral leta 1992 z ženo in vnukinjo moral bežati iz vzhodne Bosne.
Pred štirimi leti je Osmanu C. umrla žena. Ostal je sam z vnukinjo Mersado, ki ima sedaj že 20 let. Pri njenih mladih letih Mersada nima problemov z integracijo. Govori skoraj popolno slovenščino, študira turizem in sanja, da se bo izselila iz integracijske hiše ter da bo nekega dne vodila hotel.
Medtem njen dedek preživlja čas v 12-kvadratnih metrih velikem stanovanju s popravljanjem tehničnih naprav in branjem. Zaradi težav z nogo je omejen na gibanje v svoji sobi. “Vse življenje sem rad igral šah,” pravi Osman C., „vendar tukaj nimam partnerja, s katerim bi ga lahko igral; za obiske šahovskega kluba v mestu pa sem prešibek.”
Vzdušje v integracijski hiši v Mariboru je mešanica depresije in hvaležnosti. „Hvaležni smo za to kar dobimo, predvsem pa smo hvaležni, da smo zdravi in na varnem,” pravi 71 letna Hajrija, medtem ko pije kavo s sosedo.
„Včasih je bilo tukaj več oseb iz Bosne”, razloži Hajrija, „vendar so se mlajši odselili in nekaj starejših je umrlo.”
V trenutkih sreče drug drugemu kažejo pisma in fotografije svojih otrok, ki so uspešno integrirani begunci na Danskem, v Kanadi in tudi v Sloveniji.
Nato pa se pogovor zelo hitro spet obrne nazaj k zdravstvenim težavam, najljubšo temo skupnosti. Pogovarjajo se o svojih bolečinah in boleznih, o zdravljenju in zdravnikih, nikoli pa ne pozabijo poudariti, kako dobro je poskrbljeno za njih.
Melita H. Šunjić v Ljubljani, Slovenija
Stran 1 od 2
-
Khaled Hosseini obeležuje milijontega južno-sudanskega begunca v Ugandi
18 Avg 2017Medtem, ko je milijonti južno-sudanski begunec prečkal mejo z Ugando, UNHCR-jev odposlanec dobre volje in avtor romana Tek za zmajem, izraža spoštovanje sočutni begunski politiki države, v kjer se je mudil na obisku.
-
Neprecenljiva izkušnja prostovljke v begunskih naseljih v Jordaniji
30 Jun 2017 -
Ne bomo tisti, ki izkoriščamo sistem
28 Jun 2017 -
Ljubljana skozi oči begunca: “Fotoaparat je fotoaparat, in ljudje so ljudje”
26 Nov 2016Mahmoud (49) je fotograf, ki prihaja iz sirskega mesta Aleppo. V Slovenijo je prišel iz Grčije maja letos, in sicer v okviru programa relokacije, ki ga izvaja Evropska komisija. Nedavno je sodeloval pri foto maratonu, kjer je z nami delil, kako svoje novo mesto, Ljubljano, vidi skozi objektiv fotoaparata. […]
-
Obmejni policisti: Odgovorni za varnost državljanov in beguncev
29 Sep 2016Enote obmejnih policij in uradnikov so izmenjale svoje izkušnje in iskale rešitve za varno prihodnost tako državljanov, kot beguncev. LJUBLJANA, Slovenija, 6.–7. September (UNHCR) – Za usposabljanje obmejnih policistov in uradnikov v Srednji Evropi, je bila Slovenija očitna izbira za izvedbo UNHCR-jevega petega poletnega tečaja na temo upravljanja meja in […]
-
A day together: When a company reaches out to refugees
15 Jul 2016Slovenia, March 2016: A pharmaceutical company adds a refugee component into their regular social corporate responsibility activities, showing importance of solidarity. A leading Slovenian company made refugees a focus of their corporate social responsibility activities this year, with wonderful results for all who took part. Some 600 employees of Slovenian Lek […]
-
Slovenija – “mir” in “svoboda”
22 Jun 2014Ljubljana, 19. junij 2014 – Fatma, 17 letno somalsko dekle je ovita v tkanino čudovitih vzorcev in ne moreš, da ne bi opazil njenih posebno lepih obraznih potez. Za pot v Slovenijo sta si z mamo Basro dali roke poslikati s kano, s čimer ženske v svoji kulturi obeležijo posebne […]
-
Ponovno skupaj
19 Jun 2014LJUBLJANA, 14. junij 2014 (UNHCR) – Ob prihodu v azilni dom nas je pričakal prizor, ki je bil sicer pričakovan. Obroč objemajočih, med katerimi je izstopala moška pojava, se kar ni hotel razkleniti. Razumljivo, ganljivo, optimistično. Begunska družina iz Alepa se je po letu in pol ločenega življenja ponovno združila. […]
-
Faysina zogdba
19 Jun 2014Ljubljana, 15.junij (UNHCR) – Velike temne oči in proseč pogled trinajstletnice. »Naj mi kdo pomaga«. Faysa je v Adis Abebi, štiri milijonskem mestu, sama. Za tujo družino pomiva posodo, pere perilo, kuha, prinaša vodo v hišo. Dela kot sužnja. Faysa je v Etiopijo pribežala iz Somalije, ene najbolj nevarnih držav […]
-
Begunec na Madžarskem se bori za ponovno združitev s svojo družino
13 Jun 2013BUDIMPEŠTA, 13. junij (UNHCR) – Ob koncu svoje izmene, se Biruk Nahom* s toplim nasmehom, ki skriva bolečino, poslovi od svojih madžarskih kolegov. “Življenje nima smisla, če ne moreš živeti skupaj z družino,” pravi 45-letnik, ki je pred skoraj sedmimi leti zapustil ženo in hčerko v Etiopiji in prišel na […]