Begunsko taborišče Gendrassa, Južni Sudan, 5. november (UNHCR) – Sanna je z velikim nasmehom na obrazu izstopila iz avtobusa, ko je ustavil pred sprejemnim centrom begunskega taborišča Gendrassa v Južnem Sudanu. Po napornih šestih mesecih, ki jih je preživela na begu, se je končno lahko oddahnila, saj ji je uspelo prispeti do taborišča.
Sanna se še vedno spopada z revmatičnim obolenjem, ki ga je dobila med večtedenskim potovanjem v dežju preko poplavljenih območij, ko je s sovaščani bežala pred nasiljem v sudanskem Modrem Nilu. Trpljenje najbolj ranljivih sopotnikov se ji je še posebej vtisnilo v spomin – na lastne oči je videla umreti svojo babico, saj ta ni imela dovolj hrane in pitne vode. “Sedaj je pokopana. Izkopali smo grob zanjo in jo pokopali,” se spomni mlada begunka.
Razpoloženje te triindvajsetletne mlade ženske, ki je prispela v najnovejše taborišče v Južnem Sudanu, potem ko jo je iz taborišča Jamam, oddaljenega okoli 70 kilometrov, premestil UNHCR, se je kmalu začelo spreminjati, zaradi dolgih čakalnih vrst za registracijo in pridobitev šotora in koščka zemlje. Ko pa se ji je uspelo namestiti, je Sanna začela razmišljati o drugih ljudeh v taborišču, s katerim upravlja UNHCR in ki gosti skoraj 11.000 ljudi.
“Bila bi tako srečna, če bi lahko pomagala svoji skupnosti,” je dejala Sanna, univerzitetno izobražena osnovnošolska učiteljica. Njeno znanje je v taborišču, ki dnevno sprejme ogromno otrok, več kot dobrodošlo.
Ker si UNHCR nadvse prizadeva, da bi zagotovil begunskim otrokom vsaj osnovnošolsko izobraževanje, je Sanna ob koncu dneva že imela zaposlitev – nevladna organizacija, ki sodeluje z agencijo za begunce, ji je ponudila mesto učiteljice.
To je Sanni malo pomagalo, da si je opomogla od bolečih dogodkov iz preteklosti, kljub vsemu pa njena prihodnost ostaja negotova, pogreša tudi svoj dom. “Biti begunec je tako naporno, prenašati stvari, živeti v strahu – niti najmanj ni prijetno,” je UNHCR-ju opisala svoje življenje na begu.
Njeno trpljenje se je začelo v začetku tega leta, ko je spopad med različnimi silami v Modrem Nilu dosegel njeno domačo vas. Vojaška letala so sprožila ogenj takoj, ko so opazila soj svetlobe na zemlji ali brleči ogenj. “Prav tako lahko postaneš tarča, če si oblečen v belo,” je razložila Sanna. “Eden izmed mojih bratrancev, Mohammed, je umrl. Bil je slep in ubila ga je bomba, ki jo je odvrglo letalo,” je dodala.
Zaradi zračnih napadov so bili prebivalci vasi travmatizirani in prestrašeni, posebno otroci. Da bi se rešili, so se odločili zbežati – naprej so odšli v Baw, kjer so ostali tri mesece oziroma dokler jih novi bombni napadi niso prisilili k ponovnemu begu. Zdelo se je, da jim spopadi sledijo, zato so si poiskali zatočišče onkraj meje v Gornjem Nilu, kjer se nahajata taborišči Jamam in Gendrassa.
“Ženske in otroci so najbolj trpeli zaradi pomanjkanja hrane,” je dejala Sanna in dodala: “Ženske so morale prenašati svoje imetje in skrbeti za otroke, skrbeti za družino.”
V Jamamu, kraju ki so ga izbrali njihovi vodje, so se Sanna in njeni sovaščani počutili bolj varno, prejeli so pomoč od UNHCR-ja in ostalih humanitarnih organizacij. Ko se je število beguncev začelo povečevati in ko je začelo primanjkovati vode, je UNHCR preselil begunce na bolj primerno lokacijo – v Gendrasso.
Ko je UNHCR srečal Sanno in njeno razširjeno družino, so le-ti ravno končali z registracijo in čakali na traktor, ki jih je razvozil do njihovih družinskih šotorov. Ponovno je morala čakati, a navsezadnje je tudi ona prišla na vrsto. Nerodno prtljago so naložili na prikolico, Sanna pa je morala slediti traktorju peš – po dveh kilometrih je prispela do svojega šotora, ki ga bo delila s svojim možem, ko bo ta prišel iz Jamama in s seboj pripeljal njuni dve kravi.
V nekem trenutku je teža vseh preteklih dogodkov postala prevelika. Medtem ko je hodila proti šotoru, z rumeno plastično vrečko v roki, v kateri je nosila svoje imetje, se je izčrpana Sanna usedla na tla in zaprosila za vodo. Bila je lačna, žejna in izčrpana, vendar tudi hvaležna. “Zelo sem srečna. Nikoli nas niste razočarali. Zelo ste nam pomagali. Najlepša vam hvala,” je dejala. Kljub vsemu pa močno upa, da bo nekoč dobila nazaj staro življenje. “Upam, da bo kmalu prišlo do premirja, da se bom lahko vrnila na svoj prvotni dom, je dejala. Moja želja je bila končati usposabljanje in postati nekdo.”
Cecile Pouilly in Angie Brooker v begunskem taborišču Gendrassa, Južni Sudan
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
