DEBRECEN, 6. avgust 2012 (UNHCR) – Enaindvajsetletna študentka Patrícia Vanyó se dobro spominja besed socialne delavke, ko je prvič obiskala sprejemni center za prosilce za azil v Debrecenu: “Bodi previdna,” ji je rekla, “ko boš enkrat vstopila, ne boš več želela oditi.”
Po osmih mesecih učenja madžarščine skupine prosilcev za azil v sprejemnem centru, ki so ga preuredili iz nekdanje vojašnice na obrobju drugega največjega mesta na Madžarskem, ki leži približno 200 kilometrov od glavnega mesta Budimpešte, je Patrícia še bolj motivirana. V centru dela prostovoljno dvakrat na teden – odrasle poučuje madžarski jezik, za otroke pa pripravlja različne zabavne in učne aktivnosti.
“Če bi lahko, bi sem prišla vsak dan,” je povedala študentka drugega letnika predstavnici UNHCR, medtem ko sta se dva njena učenca pogovarjala v madžarščini in se spoprijemala z učenjem enega najbolj zahtevnih jezikov na svetu. Med učno uro, ki poteka v sobi nevladne organizacije v centru, vlada veselo vzdušje – po sobi odmevajo besede v angleščini, paštunščini in madžarščini, ko si šest prosilcev za azil nadvse prizadeva razložiti drug drugemu, kaj pomeni določena beseda, ki je nekdo izmed njih ne razume.
“Jaz sem učiteljica, vendar se tudi sama veliko naučim od njih,” je povedala Patrícia predstavnici UNHCR. “Zaradi te izkušnje bolje razumem, kaj se dogaja v njihovih državah, kako vse to doživljajo oni in zakaj razmišljajo tako kot razmišljajo.”
Ko je pred osmimi meseci opazila oglas o priložnosti za prostovoljno delo na oglasni deski v njenem študentskem domu, ki spodbuja študente k sodelovanju pri aktivnostih na temo razvoja, kreativnosti in pomoči drugim, ni izgubljala časa z obotavljanjem in se raje hitro javila za prostovoljko v sprejemnem centru.
Patrícia, ki prihaja iz Sajósenye, majhnega zaselka v severovzhodnem predelu Madžarske s komaj 500 prebivalci, se spominja, da si njena družina ni mogla predstavljati, kakšen je sprejemni center in kaj bo ona tam počela. Nasprotno pa je ta študentka francoskega in ruskega jezika o tem imela jasno predstavo: mislila je, da bo lahko delila svoje znanje teh jezikov.
Vendar se je izkazalo, da v centru ni bilo potrebe po poučevanju francoskega in ruskega jezika; tam so nadvse potrebovali učitelje madžarščine. V sprejemnem centru, kjer živi okoli 320 prosilcev za azil, imajo dostop do formalnega učenja jezika le šoloobvezni otroci. Odrasli in otroci, katerim ni uspelo izboriti mesta v javnih šolah, se morajo zanesti na inštruktorje-prostovoljce, vse dokler jim ni priznan status begunca – takrat za učenje madžarščine poskrbi država.
Mirzai Waliullah pravi, da je učenje madžarščine zelo naporno. Uči se je že dve leti in pol, a mu še vedno ne gre gladko z jezika. “Pomagalo bi, če bi imeli tečaje vsak dan. Ostati moramo tukaj, zato potrebujemo znanje madžarščine,” je dejal Afganistanec, star okoli 40 let, kateremu je bil ravnokar podeljen status begunca in se bo zato lahko preselil v pred-integracijski center v kraju Bicske (oddaljen 40 kilometrov), kjer upa, da se bo lahko udeležil bolj intenzivnih tečajev.
“Temno vem kaj pomeni, slabo vem kaj pomeni, svetloba ne vem kaj pomeni,” poreče Sultan, prosilec za azil iz Afganistana, medtem ko lista po slovarju. Marljivi učenec Sultan, ki pridno zapisuje besede, ki jih sliši v mestu, da jih potem obravnavajo v razredu, pove UNHCR, da se boji, da bo vse pozabil med tem, ko je Patrícia na dvomesečnem oddihu v njenem domačem kraju. V tem času ni nikogar, ki bi skupino poučeval namesto nje.
Patrícia priznava, da jo je bilo najprej strah, da je njeni učenci ne bodo sprejeli, vendar je kmalu spoznala, da njeni afganistanski in iranski študentje na široko sprejemajo zahodno kulturo – to je nanjo delovalo spodbudno že na samem začetku. Obenem pa ji podporo nudijo tudi socialne delavke združenja Menedék, ki v sprejemnem centru vodi projekte, kateri se nanašajo na socialno delo in so podprti s strani EU. Ti projekti zajemajo tudi poučevanje madžarščine, saj primanjkuje državne pomoči.
“Mislim, da bi morali pomagati pri učenju jezika tudi prosilcem za azil, ne le beguncem,” je predstavnici UNHCR povedala Patrícia. “Ti ljudje morajo ostati tukaj vse dokler se ne odloči o njihovi prošnji – to lahko včasih traja zelo dolgo. In med tem časom morajo nekaj početi v vsakdanjem življenju. Poleg tega, le kaj drugega lahko počnejo tekom dneva, saj ne smejo delati,” je dejala.
Patrícia je s svojim pozitivnim pristopom navdušila tudi štiri sostanovalce v študentskem domu, ki so se ravno tako odločili pomagati v sprejemnem centru. Prostovoljci tudi pomagajo pri kulturni orientaciji. “Tudi z majhnimi stvarmi lahko pomagaš veliko,” je poudarila Patrícia.
“Tudi Madžari so se uprli režimu in so zato v preteklosti morali mnogokrat bežati iz države – pred Turki, Habsburžani, nacisti ali leta 1956,” doda, “in zdi se čudno, da danes mi ne razumemo, zakaj morajo ti ljudje bežati in zato pridejo v našo državo.”
Zaradi pozitivne izkušnje z učenjem v sprejemnem centru, Patrícia želi delati z begunci tudi po tem, ko bo zaključila študij. “To je bilo zame zelo samoizpolnjujoče, odkrivala sem samo sebe in postala sem bogatejša za eno izkušnjo,” je povedala UNHCR, njene velike zelene oči pa so izžarevale navdušenje.
Éva Hegedűs v Debrecenu, Madžarska
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
