VARŠAVA, 8. februar (UNHCR) – Brezdomni begunci na Poljskem spijo v zavetiščih, zapuščenih stavbah, na železniških postajah ali celo na nočnih avtobusih. Kar ena tretjina vseh ljudi, ki so bili upravičeni do azila na Poljskem, so morda brezdomci.
Zeynab* in njen sin Akhmad, star nekaj več kot 20 let, sta prebila mnogo noči po avtobusih, krajevnih mošejah, poceni hotelih ali v hišah znancev. V zadnjih treh letih sta večino časa preživela na ulici.
Trenutno bivata v stanovanju prijatelja, ki je za nekaj dni zapustil mesto. Toda Zeynab in Akhmad ne vesta kam bosta šla, ko se bo njun gostitelj vrnil.
Na Poljsko sta prišla leta 2004, dve leti kasneje pa jima je bila priznana mednarodna zaščita (oziroma subsidiarna oblika zaščite). Večino najbližjih sorodnikov sta izgubila med vojno v Čečeniji, le nekaj izmed njih je ostalo živih.
“Imava le eden drugega,” je zaihtela Zeynab, ko ji je socialna delavka predlagala, da bi se ločila in tako imela več možnosti, da bi si našla primerno domovanje. Ovdovela mati verjetno ne bo nikoli pristala na takšen scenarij.
Na Poljskem živi na stotine beguncev, ki so spopadajo s podobnimi težavami kot Zeynab in Akhmad. Glede na izsledke pilotne raziskave z naslovom Brezdomstvo med begunci na Poljskem, ki jo je izvedel Inštitut za javne zadeve in finančno podprl UNHCR, obstaja možnost, da je ena tretjina vseh beguncev na Poljskem brezdomcev.
Zeynab in njen sin sta živela v centru za begunce, ko sta bili njuni prošnji za azil še v obravnavi, in tudi takrat, ko sta bila vključena v enoletni integracijski program, do katerega sta bila upravičena kasneje kot begunca. Težave so se začele takrat, ko se je program, ki je zagotavljal nastanitev in osnovne storitve, končal, od njiju pa se je pričakovalo, da se bosta postavila na lastne noge. Od tistega trenutka dalje sta brezdomca.
“Največje tveganje, da bo nekdo postal brezdomec, se pojavi ob koncu integracijskega programa,” je pojasnila Kinga Wysieńska, so-izvajalka pilotne študije, ki je sklenila, da integracijski program ne izpolnjuje vnaprej določenih kriterijev.
“Begunci se v obdobju enega leta ne morejo tako dobro naučiti poljščine ali osvojiti profesionalnih in drugih veščih, potrebnih za vključitev v družbo, da bi lahko pridobili zaposlitev in postali samostojni,” je še dodala gospa Wysieńska.
Zeynab in Akhmad sta preživela zahvaljujoč občasnemu in zelo slabo plačanemu delu, ki ga opravlja Akhmad. Denarja je dovolj za nakup hrane, ne pa tudi za plačilo stanarine. “Poglej,” je dejala Zeynab, medtem ko je kazala s prstom na njune čevlje. “Z zadnjim plačilom nama je uspelo kupiti zimske čevlje,” je dejala in se medlo nasmehnila.
Zeynab je ponavadi izjemno izčrpana, zdi se odsotna in le s težavo govori. Med vojno v Čečeniji je izkusila travmatične dogodke, zato verjetno boleha za posttravmatsko stresno motnjo, vendar na Poljskem ni deležna primerne zdravstvene oskrbe.
“Zeynab je zelo občutljiva,” je dejala Izabela Majewska, socialna delavka iz organizacije Poljska humanitarna akcija, ki se z njo srečuje vse odkar je prišla na Poljsko.
Študija o brezdomstvu med begunci je pokazala, da so samske matere z majhnimi otroki najbolj v nevarnosti, da bodo postale brezdomke. Dagman, ki je na Poljsko prišla skupaj s svojim možem in tremi otroki, in sicer v istem času kot Zeynab, je bila šele pred kratkim omogočena vselitev v občinsko stanovanje.
Dagman je postala brezdomka po tem, ko je zapustila moža, saj jo je ta pretepal in jo zlorabljal več let. “Vsi, ki so z nami živeli v centru za begunce, so to vedeli,” se spominja. “A nihče ni ukrepal.”
Dagman se je odločila pobegniti šele po tem, ko je mož pretepel njuno najstniško hčer, in sicer tako hudo, da je izgubila zavest. To je bila zelo tvegana odločitev, saj je vedela, da jima bo veš čas na sledi.
“Kar naprej me je klical, me spraševal kje sva in mi grozil, da me bo živo zažgal. Ne vem, kako sem to preživela, a sem preživela,” je dejala Dagman. Kar naprej je govorila o tem, kako so bili njeni otroci pretepeni, medtem, ko ji pogovor o lastnem trpljenju ni izvabil solz v oči.
Z otroki se že nekaj let selijo naokoli, iz enega kriznega centra v drugega, v vsakem pa lahko ostanejo največ šest mesecev.
Ko jim je bilo dodeljeno občinsko stanovanje – varšavski mestni svet nameni begunskim družinam skupno le pet stanovanj, se je zdelo, da se je zgodil čudež. Sedaj jim je na voljo okoli 50 metrov “zavetja”. “Ne morem verjeti. Kar naprej mislim, da se nam bo kmalu pripetilo nekaj strašnega. Predolgo časa nam gre preveč dobro,” je dejala Dagman.
Vsi njeni otroci sedaj obiskujejo šolo, Dagman pa dela krajši delovni čas kot vzdrževalka prostorov – plačilo, ki ga prejme za to, je dopolnilo k preživnini, ki jo prejema od države. Ta denar jim omogoča plačevanje stanarine in golo preživetje, a nič več. S strahom tudi pričakuje dan, ko bo njen mož izpuščen iz zapora, kjer je končal zaradi neplačevanja preživnine.
Čeprav uradna statistika o brezdomstvu med begunci na Poljskem ne obstaja, pa je pilotna raziskava pokazala, da so vsi begunci na Poljskem v nevarnosti, da jih bo doletela stanovanjska izključenost (zaradi posedovanja premalo denarja za plačevanje stanarine in varščin in zaradi diskriminatornega vedenja najemodajalcev) – in mnoge izmed njih je že doletela.
Glede na izsledke študije o brezdomstvu je brezdomstvo beguncev dolgotrajen problem, ki pogosto traja več let. Dagman in njeni otroci spadajo med redke srečneže. Zeynab in Akhmad še vedno čakata na lastno streho nad glavo.
Magda Qandil v Varšavi, Poljska
*Ime je zaradi zaščite identitete begunca spremenjeno
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
