SARAJEVO, Bosna in Hercegovina, 30. november (UNHCR) – Muqishta Nuqi iz Bosne in Hercegovine je pripadnik romske manjšine, ki se že dolgo časa ne počuti enak ostalim članom svoje družine. Odkar nima državljanstva, živi v nenehnem strahu pred izgonom iz države v kateri prebiva že skoraj dve desetletji.
Kljub vsemu pa je petintridesetletni prosilec za azil trdno prepričan, da bo nekoč postal državljan Bosne in Hercegovine, tako kot so to njegovi starši ter bratje in sestre. Nedavno so se pokazali rezultati njegove vztrajnosti, saj je s pomočjo UNHCR dosegel, da je njemu in njegovim otrokom bosanska vlada podelila dovoljenje za začasno prebivanje. Na izdajo dovoljenja je odločilno vplivalo Nuqijevo lastništvo nepremičnine v Sarajevu.
Takšno dovoljenje, ki ga je potrebno podaljšati vsako leto, mu omogoča legalno bivanje v državi, ne zagotavlja pa mu določenih pravic – na primer pravice do zdravstvene oskrbe in pravice do finančne podpore. Nuqiju bodo te pravice zagotovljene le v primeru pridobitve bosanskega državljanstva, za katerega pa lahko zaprosi po treh letih od izdaje dovoljenja za začasno prebivanje.
Nuqijev primer je prej izjema kot pravilo. UNHCR upa, da bo v prihodnosti bosanski Zakon o državljanstvu, ki je trenutno v pregledu, omogočil prednostno obravnavo na stotine ranljivih družin, ki si trudijo pridobiti državljanstvo države, ki jo je v času razpada nekdanje Jugoslavije v devetdesetih letih prizadela vojna.
Nuqijeva družina, ki sicer izvira iz Djakova na zahodnem Kosovu, se je v Sarajevo – glavno mesto Bosne in Hercegovine, preselila, ko je bil Nuqi še otrok. Srečno otroštvo je tako preživel v mestu, obdanem s hribi, vendar tam nikoli ni imel prijavljenega prebivališča tako kot ostali družinski člani.
Ko so leta 1992, prvič po koncu druge svetovne vojne, na Balkanu zopet izbruhnili nemiri, je skupaj s svojo materjo in nekaj sorodniki zbežal na Kosovo. Ostali družinski člani so ostali v Sarajevu, kjer je bil med spopadi ubit Nuqijev stric.
Nekaj let kasneje je Kosovo ponovno zajelo nasilje, ki se je končalo šele z vojaško intervencijo NATO-vih enot v prvi polovici leta 1999. Takrat so paravojaški bojevniki prisilili Nuqijevo družino, da je zapustila svoj dom in se vrnila nazaj v Bosno, kjer je Nuqi pridobil status začasnega zatočišča, tako kot ostali Romi, ki so bežali iz Kosova. Takšen status jim je omogočal dostop do humanitarne pomoči, zatočišča, izobrazbe in zdravstvene oskrbe.
Nuqi se je pridružil svoji družini, ki prebiva v romskem naselju v Sarajevo, kjer živi še danes in vlaga lastna sredstva v tamkajšnjo nepremičnino. Zbiranje in prodajanje odpadnega materiala mu omogoča dostojno življenje.
Leta 2007 se je v njegovo življenje vrnila negotovost – takrat je vlada preklicala njegov status začasnega zatočišča, ga deportirala na Kosovo – kraj, kjer je imel zadnjič prijavljeno prebivališče, in ga s tem ločila od družine. Leta 2009 je zaprosil za azil, vendar njegova prošnja ni bila odobrena, zato je s pomočjo UNHCR vložil pritožbo zoper negativno odločbo.
“Na Kosovu nimam nikogar. Moji starši, bratje, sestre in sorodniki so vsi državljani Bosne in Hercegovine. Šest izmed mojih devetih otrok se je rodilo tukaj in tudi tukaj obiskujejo šolo. To hišo sem zgradil z lastnimi rokami in vedno sem spoštoval zakone,” je Nuqi povedal predstavniku UNHCR. “Vse kar si želim je, da bi bil priznan za državljana te države,” je dodal.
Zaradi vladnih odločitev, se je moral soočiti s težkim bojem – podobno kot ostali Romi, ki so se znašli v enakem položaju in niso bili nastanjeni v sprejemnem centru za prosilce za azil, tudi Nuqi ni bil upravičen do pravne in finančne pomoči, zagotovljene s strani vlade. V skladu z zakonom mu je bilo tudi prepovedano pridobiti zaposlitev, kljub temu, da je bila le-ta bistvena za preživljanje njegove družine.
Vendar se Nuqi ni predal. Čeprav nepismen in nezmožen prebrati dokumente, s katerimi bi podprl svojo prošnjo, da bi ostal v Bosni in pridobil državljanstvo, je vložil mnogo časa, truda in denarja v zbiranje in vlaganje takšnih dokumentov. S tem je tudi hotel dokazati, da je pošten človek, ki ne krši zakonov in ki si zasluži, da se ga kot takšnega tudi obravnava.
Njegov primer sta podprla tudi UNHCR in Svet Evrope, katerega komisar za človekove pravice Thomas Hammarberg se je srečal z Nuqijem pred enim letom in takrat tudi pozval bosansko vlado, naj vloži več truda v iskanje trajnostnih rešitev za begunce, vključno z njihovo integracijo.
“Posebno pozornost bi morali posvetiti Romom, ki so bili prisiljeni bežati iz Kosova in v Bosni in Hercegovini živijo s svojimi družinami že mnogo let. Vrnitev za te ljudi ni najboljša rešitev. Še vedno potrebujejo mednarodno zaščito,” je izjavil švedski humanitarec.
Vsaj obeti za prihodnost so boljši. V začetku tega meseca so vlade Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Črne gore in Srbije v Beogradu izkazale svojo podporo delovnemu načrtu, ki izpostavlja konkretne predloge za odstranjevanje ovir pri zagotavljanju trajnostnih rešitev za begunce, ki so ostali brez doma v času nemira med letoma 1991 in 1995. Med te predloge spada tudi pospešeno zagotavljanje osebnih listin, ki bodo ljudem omogočile uživanje njihovih pravic in dostojno življenje.
Obenem Ministrstvo za civilne zadeve Bosne in Hercegovine pripravlja spremembe Zakona o državljanstvu, zaradi katerih bo pridobivanje državljanstva za begunce in osebe brez državljanstva postalo lažje.
“Nekdanji UNHCR-jev predstavnik v Bosni in Hercegovini Naveed Hussain je optimistično dejal, da bo [spremenjen] zakon doprinesel k izboljšanju življenja mnogo ljudi, ki so se morali ponovno soočiti z razselitvijo, navkljub dolgoletnemu bivanju v Bosni in močnim družinskim vezem, ki so jih tu izoblikovali. Gospodu Nuqiju in tistim, ki so v podobni situaciji, bi moralo biti omogočeno, da postanejo bošnjaški državljani in da tukaj lahko ostanejo za vedno,” je poudaril.
Eoin Ansbro in Miradije Hodža v Sarajevu, Bosna in Hercegovina
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
