SPOROČILO ZA JAVNOST – ŽENEVA, 20. junij (UNHCR) – UNHCR-jevo poročilo, objavljeno danes v Ženevi, razkriva velika neravnotežja pri odzivu mednarodne skupnosti na stisko prisilno razseljenih ljudi, saj kar štiri petine celotne begunske populacije biva v državah v razvoju – in v času, ko je v nemalo industrializiranih državah mogoče zaznati negativen odnos do beguncev.
UNHCR-jevo “Poročilo o globalnih trendih 2010” kaže, da številne najrevnejše države na svetu gostijo velike begunske populacije – največ beguncev živi v Pakistanu (1,9 milijona), Iranu (1,1 milijona) in Siriji (1 milijon). Pakistan ima zaradi visokega števila beguncev tudi največ stroškov glede na bruto domači proizvod (BDP), saj na vsak dolar BDP na prebivalca pride 710 beguncev. Pakistanu sledita dve afriški državi, in sicer Demokratična republika Kongo s 475 begunci na dolar BDP na prebivalca in Kenija s 247 begunci na dolar BDP na prebivalca. V Nemčiji, kjer živi največ beguncev (595.000), ki so si poiskali zatočišče v industrializiranem svetu, pride 17 beguncev na dolar BDP na prebivalca.
Izsledki poročila za leto 2010 potrjujejo, da se je delo, ki ga opravlja UNHCR, z leti močno spremenilo. Takoj po svoji ustanovitvi je agencija nudila pomoč okoli 2,1 milijona Evropejcem, razseljenih zaradi druge svetovne vojne. Danes je UNHCR dejaven v več kot 120 državah po svetu in pomaga ljudem, ki so morali zapustiti domovino, kot tudi tistim, ki so na begu znotraj meja lastne države. Poročilo o globalnih trendih za leto 2010 kaže, da je danes razseljenih kar 43,7 milijona ljudi po celem svetu, kar je skoraj enako številu prebivalcev Kolumbije ali Južne Koreje, ali številu prebivalcev Šrilanke in Skandinavije skupaj. V celotno populacijo razseljenih ljudi spada 15,4 milijona beguncev (10,5 milijona registriranih pri UNHCR in 4,82 milijona pri Agenciji Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu), 27,5 milijona razseljenih zaradi notranjih konfliktov in skoraj 850.000 prosilcev za azil, izmed katerih kar ena petina živi v Južni Afriki. Predvsem zaskrbljujoče je število otrok in mladoletnikov brez spremstva – teh je 15.000 in večinoma prihajajo iz Somalije ali Afganistana. V poročilo niso vključeni novejši pojavi razseljenosti iz leta 2011 kot posledica nemirov v Libiji, Slonokoščeni obali in Siriji.
“V današnjem svetu obstajajo zaskrbljujoči nesporazumi glede gibanja beguncev in paradigme mednarodne zaščite,” je dejal visoki komisar za begunce in vodja UNHCR António Guterres. “Zaskrbljenost o domnevnem velikem pritoku beguncev v industrializirane države je pretirana ali pa je ta zmotno zamenjan z migracijskimi problemi. Obenem pa so revnejše države tiste, ki morajo prevzeti največje breme.”
Dolgotrajni nemiri pomenijo več časa v begunstvu
Poročilo tudi ugotavlja, da postaja izkušnja mnogih ljudi po svetu z begunstvom vse bolj dolgotrajna, kar je posledica v nedogled trajajočih mednarodnih konfliktov. UNHCR označuje dolgotrajno begunstvo kot begunsko situacijo, v kateri je ujeto veliko število oseb pet ali več let. Leta 2010 se je s takšno situacijo spopadalo okoli 7,2 milijona ljudi za katere skrbi UNHCR, kar predstavlja največje število v zadnjih devetih letih. Obenem pa se je lansko leto domov vrnilo najmanjše število beguncev v zadnjih dvajsetih letih, le 197.000.
Nekateri begunci so na begu že več kot 30 let. Afganistanci, ki so morali prvič bežati iz domovine v času sovjetske invazije leta 1979, so v obeh letih, leta 2001 in leta 2010, predstavljali tretjo največjo begunsko populacijo na svetu. Iračani, Somalci, Kongovci (DRK) in Sudanci so med prvimi desetimi narodi, ki so se morali najbolj pogosto soočiti z begunstvom, tako na začetku kot na koncu desetletja.
“En begunec brez upanja je preveč,” je poudaril visoki komisar Guterres. “Svet te ljudi pusti predolgo čakati in jih prepušča negotovosti. Države v razvoju ne bodo zmogle vzdržati vsega bremena same – na industrializiranem svetu je, da reši ta neravnotežja. Potrebno je povečanje preselitvenih kvot. Potrebujemo tudi pospešene pobude za mir, da se bodo rešili dolgotrajni konflikti – le tako se bodo lahko begunci vrnili domov.”
Število notranje razseljenih oseb najvišje v zadnjih desetih letih
Kljub nizkemu številu vračajočih se beguncev v lanskem letu, se je situacija notranje razseljenih oseb (NRO) – ljudi, ki so razseljeni znotraj lastne države, nekoliko izboljšala. Leta 2010 se je na svoje domove vrnilo več kot 2,9 milijona notranje razseljenih oseb, vključno s Pakistanci, Kongovci (DRK), Ugandčani in Kirgizistanci. Kljub temu pa je bilo lansko leto število notranje razseljenih oseb najvišje v zadnjem desetletju (27,5 milijona).
V UNHCR-jevo oskrbo spadajo tudi osebe brez državljanstva oziroma ljudje, ki niso pravno povezani z nobeno državo. Dejansko število le-teh je izredno težko ugotoviti. Število držav, ki UNHCR-ju poročajo o številu oseb brez državljanstva se od leta 2004 enakomerno povečuje, vendar različne definicije in metodologije še vedno ovirajo zanesljivo beleženje pojava apatridnosti (odsotnost državljanstva). Domnevno število oseb brez državljanstva (3,5 milijona) je bilo lansko leto za polovico manjše v primerjavi z letom 2009, kar je le posledica metodoloških sprememb v državah, ki posredujejo podatke. Po neformalnih ocenah naj bi se število takšnih oseb močno približevalo 12 milijonom. UNHCR bo letos avgusta izvedel mednarodno kampanjo, s katero želi ozavestiti mednarodno javnost o pojavu apatridnosti in pospešiti ukrepe za pomoč osebam brez državljanstva.
UNHCR-jevo “Poročilo o globalnih trendih” in z njim povezane grafike, zemljevide in multimedijsko gradivo lahko najdete tukaj (v angleščini).
Za pregled azilnih trendov in statistik, ki se navezujejo na srednjo Evropo, obiščite “Statistike”.
Deli na Facebooku Deli na Twitterju