DEBRECEN, 26. avgust (UNHCR) – Skupina starejših beguncev, po videzu osemdesetletnikov, a navdušenih kot otroci, je nedavno na oddelku za duševno bolne v begunskem sprejemnem centru v Debrecenu na vzhodnem Madžarskem za skupino obiskovalcev z UNHCR zapela žalostno staro bosansko ljudsko pesem, sevdalinko. Celo izkušeni humanitarni delavci so komaj zadrževali solze v tem improviziranem oddelku za duševno bolne, kjer se je v toku balkanske vojne znašla skupina starejših oseb, ki nimajo veliko upanja na vrnitev.
Zgornje nadstropje klinike v centru je rezervirano za duševne bolnike. Lepe sončne sobe si delita po dva ali trije. V času kosila se vsi pacienti sprehodijo do jedilnice, kjer pojedo, preden prispejo drugi begunci. Vrhunec dneva predstavlja cigareta, ki je vsem dovoljena po kosilu.
Ko pridejo obiskovalci, se zberejo okrog njih. „Ste z bosanske ambasade? Lahko gremo domov?” vznemirjeno sprašujejo.
Prvotna skupina 40 pacientov je prispela na Madžarsko leta 1992, ko je bil oddelek za duševno bolne v Jakesu, v severni Bosni, evakuiran zaradi vojne, ki je divjala v Bosni in Hercegovini. Zdravstveno osebje jih je pospremilo in nastanilo v sprejemni center Nagyatad in nato odšlo, da poskrbi za svoje družine.
Skozi leta so po nekatere od njih prišle njihove družine, nekateri so v Debrecenu umrli. Danes jih je v begunskem centru še 29, ki sanjajo o dnevu, ko se bodo lahko vrnili domov. „Moram iti nazaj, oprati perilo in ga zlikati. Veliko dela me čaka,” pravi Danica z razburjenim glasom.
Maria govori o „mojem malem otročičku”, otroku, ki je danes zagotovo že odrasel. Leta so vsi že zdavnaj nehali šteti. Čas v svetu, v katerem ti ljudje živijo, ni pomemben.
„So kot otroci in mi jih imamo radi,” pravi ena izmed negovalk na oddelku. Po tolikih letih so medicinske sestre do skupine razvile poseben odnos. Sporazumevajo se v čudni mešanici bosanščine in madžarščine, vendar, kot kaže, uspešno.
Madžarske oblasti za paciente, ki potrebujejo drago zdravljenje in nego, skrbijo že 13 let. Vsak drugi dan jih obišče psihiater.
„Oddelek nas vsako leto stane 30 milijonov forintov (150.000 ameriških dolarjev)”, pove vodja centra Maria Terdik. „Pogajanja med madžarskimi oblastmi in bosansko ambasado tečejo že leta, vendar zaenkrat še nismo našli rešitve.”
Problem je precej kompleksen. Bosna in Hercegovina si še vedno ni opomogla od vojnega uničenja. Zdravstvene kapacitete so nezadostne, zlasti za duševne bolnike. Država nima sredstev za namestitev in nego bolnikov, zato je izredno hvaležna madžarskim oblastim za skrb za skupino.
Situacija je še bolj zapletena spričo dejstva, da je bila ustanova za duševne bolnike v Jakesu jugoslovanska institucija, kar pomeni, da pacienti niso bili samo Bošnjaki, ampak tudi iz drugih delov takrat še enotne države. Državljanstvo nekaterih debrecenskih pacientov je tako še vedno nejasno.
Madžarska bi, razumljivo, rada razrešila problem in po desetih letih, odkar se je vojna končala, vrnila skupino v domovino – v najboljšem interesu pacientov. Ne glede na to pa se je madžarska vlada zavezala, da jih obdrži, dokler ne bo najdena rešitev.
UNHCR je spremljal usodo beguncev in se vključeval v pogajanja. „Ljudje so se navadili drug drugega, zato smo se trudili najti rešitev za skupino kot celoto,” pove Lloyd Dakin, predstavnik UNHCR za Srednjo Evropo. „Vendar se moramo zavedati, da bi tako veliko število pacientov, nastanjenih v instituciji, preobremenilo bosanski sistem zdravstvenega varstva duševno bolnih. Zato bomo alternativno poskušali najti njihove družine in skupnosti, da preverimo, ali bi se lahko posamezno vrnili domov.”
Monoton ritem življenja na oddelku za duševno bolne le občasno prekinejo obiskovalci. Veliko pacientov jih pokliče k sebi, da bi jim pripovedovali svoje življenjske zgodbe ali jih prosili za cigareto.
Le Bahrijev namen je drugačen – goste želi naslikati. „Sem umetnik, vas lahko narišem?” Z nekaj potezami s svinčnikom skicira obraze obiskovalcev v svojo beležnico. Risbe niso slabe. Plačilo zanj je nekaj forintov za cigarete.
Risto je naredil svoj načrt vrnitve. Mu lahko, prosim, priskrbimo potni list z bosanske ambasade? Potem, pravi, bi šel domov, dvignil pokojnine, ki mu niso bile izplačane v zadnjem desetletju, in začel novo življenje. „Že dolgo razmišljam o tem. Moram iti. Želim umreti doma,” pove, „in ni več veliko časa.”
Melita H. Šunjić v Debrecenu, Madžarska
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
