VARŠAVA, 12. september (UNHCR) – Šole širom Evrope so v začetku tega meseca odprle svoja vrata milijonom otrok, vključno s posebno skupino učencev, ki se vrnitve v šolske klopi veselijo, a se hkrati sprašujejo, kako uspešni bodo.
To so otroci, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove in ponovno začeti svoje izobraževanje v tuji deželi in kulturi – kot Murat, 14-letni prosilec za azil iz Čečenije, ki se pripravlja na novo šolsko leto v Varšavi. „Veselim se vrnitve v šolo,” je povedal najstnik in dodal: „Vendar me je tudi strah. Nikogar ne poznam in komaj kaj govorim poljsko.”
Letošnje šolsko leto predstavlja izziv tudi učiteljem in ravnateljem šol, zlasti v tistih evropskih državah, katerih izobraževalni sistemi niso prilagojeni delu s tujimi otroci. Muratova nova domovina, Poljska, je takšen primer.
„Nimamo težav z otroki, ampak s pravili in predpisi,” je povedala Jolanta Tyburcy, pedagoški vodja varšavske osnovne šole, v kateri otroci prosilcev za azil iz Čečenije predstavljajo 10 odstotkov učencev.
Na Poljskem je obiskovanje šole po zakonu obvezno za vse otroke med šestim in osemnajstim letom starosti, vendar morajo otroci v skladu z azilno zakonodajo pred sprejemom v šolo opraviti preizkus znanja poljskega jezika. Ravnatelji in osebje sprejemnih centrov se trudijo najti kompromisno rešitev.
Edita Gluchowska, ki novince v sprejemnem centru na ulici Ciolka v Varšavi poučuje poljščino, pravi, da so mladi prosilci za azil in begunci „prvaki v integraciji”, ker navežejo stike in osvojijo jezik veliko hitreje kot starejši.
Vendar meni, da tečaji v sprejemnih centrih ne zadostujejo. „Otroci bi morali v šolo takoj, ko je mogoče, da bi se lahko učili poljščine s poljskimi otroci,” je povedala Gluchowska, ki sodeluje z ravnatelji šol, da bi zagotovila skladnost tečajev, ki jih izvaja v svojem centru, z učnim načrtom poljskih šol.
Kljub vsemu trudu pa je lanska študija UNHCR pokazala, da kar 50 odstotkov otrok – prosilcev za azil ne obiskuje niti tečajev v sprejemnih centrih, kaj šele državnih šol. Nekateri otroci sploh niso znali poljsko, ostalim pa so ponudili mesta v nižjih razredih in jim nudili le malo spodbude za obiskovanje pouka; veliko težavo je predstavljalo tudi pomanjkanje možnosti prevoza.
Po izidu poročila so se razmere izboljšale. Jan Wegrzyn, vodja Agencije za repatriacijo in tujce, je prejšnji mesec sporočil UNHCR, da bo ta mesec 90 odstotkov otrok v sprejemnih centrih vpisanih v državne šole.
Na Madžarskem se mladi prosilci za azil in begunci pogosteje soočajo s finančnimi kot z jezikovnimi težavami. „Učbeniki, šolske potrebščine, šolske uniforme in športna oprema stanejo toliko, kolikor moj mož zasluži v celem mesecu,” pravi Yasmen, mati treh otrok, ki je sicer zelo zadovoljna s kakovostjo izobraževanja. „Otroci so v šoli zadovoljni in že dobro govorijo madžarsko,” je povedala begunka.
Begunci in prosilci za azil imajo pravico do brezplačnega izobraževanja, vendar ker še ni vzpostavljen sistem državnih pomoči, je UNHCR privolil, da v letošnjem šolskem letu krije stroške izobraževanja za 71 beguncev in prosilcev za azil, vključno z Yasmeninimi otroki.
Oblasti se soočajo še z enim problemom – doslednejša uporaba predpisov, s katerimi se preprečuje prehajanje prosilcev za azil iz ene v drugo državo Evropske unije (EU), hkrati pomeni, da je povpraševanje po mestih v srednjih šolah večje v državah prvega azila, kot je na primer Madžarska.
Tudi tukaj je UNHCR priskočil na pomoč in 15 najstnikom plačuje izobraževanje na šoli Dob Utca v Budimpešti. Pilotski projekt predvideva, da se bodo učenci izobraževali po učnem načrtu za tuje učence. Vendar bo morala Madžarska prilagoditi svoj izobraževalni sistem tako, da bo lahko vanj vključeno večje število prosilcev za azil in beguncev.
Jezik predstavlja problem v izobraževanju tudi na Slovaškem, kjer morajo mladi prosilci za azil in begunci obiskovati šestmesečni tečaj slovaškega jezika. Sprejemni centri nudijo učno pomoč, v šolah pa so s pomočjo sredstev EU zagotovljene dodatne ure.
Amra Saracevic, socialna delavka na vladnem uradu za migracije, pravi, da iz lastnih izkušenj ve, da je ena izmed najtežjih stvari, s katerimi se morajo soočiti mladi tujci v slovaških šolah, radovednost ostalih otrok. „Ko sem prvič prišla v novi razred kot begunski otrok, sem se počutila kot žival v živalskem vrtu. Vsi so me gledali, vsi so želeli vedeti o meni in o moji preteklosti,” se spominja Saračevićeva, nekdanja begunka iz Bosne.
Vendar se je strinjala z Edito Gluchowsko iz Varšave, da so otroci tisti, ki igrajo najpomembnejšo vlogo pri integraciji družin. „Otroci se zelo hitro naučijo jezika in postanejo prvi člani begunske družine, ki se uspešno vključijo v družbo.”
Melita H. Šunjič v Varšavi, Poljska
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
