LJUBLJANA, 16. januar (UNHCR) – Alija Berisha je zbegan in jezen. „Zakaj moram prositi za azil v svoji deželi? Pravico imam živeti v Sloveniji s svojo družino,” pove kosovski Rom obiskovalcu z UNHCR.
Berisha je žrtev razpada Jugoslavije, eden od tisočih ljudi, ki so ostali v negotovosti, ko je Slovenija leta 1991 postala samostojna. UNHCR je leta lobiral za rešitev in nenehno opozarjal oblasti na Berishev primer.
„Preprečevanje problematike oseb brez državljanstva je del našega mandata. Situacija tako imenovanih izbrisanih v Sloveniji očitno ustvarja pravno negotovost za precejšnjo skupino ljudi, in bi morala biti rešena, kakor hitro je mogoče,„ pravi Michael Lindenbauer, namestnik regionalnega predstavnika UNHCR v Budimpešti, misleč pri tem na tisoče ljudi, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva v devetdesetih letih.
Življenje je bilo nekoč za Berisho mnogo enostavnejše. Z rodnega Kosova je prvič prišel v Slovenijo leta 1986, ko je bil star 15 let. Obe deželi sta bili takrat del jugoslovanske federacije, toda Slovenija je pred 15 leti razglasila neodvisnost, Kosovo pa je formalno srbska pokrajina.
Berisha se je zaposlil v veliki elektroinženirski družbi v Mariboru, mestu na severovzhodu države, in je v podjetju postopoma napredoval po lestvici navzgor, ko je Jugoslavija v zgodnjih devetdesetih letih začela razpadati. Ker je imel slovensko osebno izkaznico in je plačeval davke, se ni počutil ogroženega in je še naprej uporabljal svoj jugoslovanski potni list, ko je obiskoval svojo bolehno mater na Kosovu.
Stvari so se začele zapletati, ko je leta 1993 za nekaj dni obiskal sorodnika v Nemčiji. Ob vrnitvi je bil aretiran, obtožen nezakonitega bivanja in zaprt v Center za tujce.
Na njegovo začudenje je bil deportiran v Albanijo – v državo, v kateri ni bil še nikdar prej. V pritožbi je Berisha zatrdil, da so mu slovenske dokumente zaplenili, preden se je vkrcal na letalo za Tirano, in da mu niso dovolili poklicati sorodnikov ali delodajalca. Prav tako je povedal, da mu je policist rekel, da je Slovenija samo za čistokrvne Slovence in da ne želijo, da ljudje njegove vrste živijo v tej državi.
Slovenske oblasti zanikajo njegove obtožbe in vztrajajo, da je nezakonit priseljenec.
Albanske oblasti so ga poslale nazaj v Slovenijo, kjer je bil spet zaprt, dokler mu ni uspelo pobegniti v Nemčijo. „Bil sem obupan. Nisem hotel biti spet v priporu zaradi ničesar,” se spominja.
Nemški sodnik mu je leta 1995 dovolil začasno ostati v državi. V Stuttgartu, mestu na jugu Nemčije, je našel službo, se poročil in ustvaril družino, vendar mu je junija lani dovoljenje poteklo in Berisha ni imel druge možnosti, kot da pristane na prostovoljno vrnitev na Kosovo. Nemške oblasti so organizirale vrnitev preko Slovenije, kjer je Berishev brat – državljan Slovenije – najel pravnika, da ga zastopa v njegovem primeru.
Berisha od vrnitve v Slovenijo septembra 2005 živi v azilnih domovih z ženo in petimi otroci, na sodišču pa ga zastopa nekdanji slovenski ustavni sodnik Matevž Krivic. Slednji je požel nekaj uspehov in Berishev primer je prejel veliko pozornosti slovenskih medijev ter podpore javnosti.
„Dvakrat nam je uspelo preprečiti deportacijo z odločitvami Upravnega sodišča,” pove Krivic. Berisha in njegov pooblaščenec se borita na večih frontah: obnovitev stalnega prebivališča v Sloveniji, pridobitev osnovne zaščite z azilom in razveljavitev sklepa o deportaciji v Nemčijo.
Berisha je eden od tako imenovanih Izbrisanih. Ob osamosvojitvi je Slovenija ponudila državljanstvo stalnim prebivalcem iz ostalih jugoslovanskih republik – okoli 170.000 ljudi je zanj uspešno zaprosilo, tisočim drugih pa ni uspelo pravilno slediti postopkom in so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva.
V UNHCR-jevi študiji iz leta 1997 je število ljudi brez državljanstva v Sloveniji ocenjeno med 5.000 in 10.000. UNHCR je pomagal pri priznanju statusa v nekaterih primerih, a preostali – kot Berisha – ostajajo v negotovosti.
„UNHCR bo še naprej opozarjal oblasti na Berishev in temu podobne primere,” zatrjuje Lindenbauer, medtem ko pravnik Krivic pravi: „Sem dokaj optimističen, da se bo primer razrešil.”
Vendar je dolga bitka zahtevala svoj davek od Berishe. „Želim si samo delati in skrbeti za svojo družino,” zavzdihne.
Melita H. Šunjič v Ljubljani, Slovenija
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
