LJUBLJANA, 26. februar (UNHCR) – Danes je črn dan za skoraj 4000 ljudi v Sloveniji. Pred točno 15 leti jim je bila odvzeta pravica do bivanja in s tem vse ugodnosti, ki so jim pripadale, vključno z lažjim postopkom pridobitve državljanstva, ureditve stanovanjskega problema, zaposlitve, zdravstvenega zavarovanja, pokojnine in dostopom do programov višjega izobraževanja.
UNHCR že nekaj let poziva slovensko vlado naj najde rešitev za to skupino oseb, tako imenovane izbrisane, med katerimi so mnogi osebe brez državljanstva – v skladu s preteklimi odločitvami Ustavnega sodišča. „Vedno, ko pride do sprememb državnih mej, ostane nekaj posameznikov na napačni strani z napačnimi dokumenti,” pravi Lloyd Dakin, vodja regionalnega predstavništva UNHCR v Budimpešti.
Težave izbrisanih so se pričele po letu 1991, ko se je Slovenija odcepila od tedanje Republike Jugoslavije in razglasila neodvisnost. Nova vlada je podelila državljanstvo več kot 170.000 prebivalcem, ki so bili državljani drugih jugoslovanskih republik. Obenem pa je bilo nekaj 30.000 oseb, živečih v Sloveniji, ki so prihajale iz drugih predelov Jugoslavije, 26. februarja 1992 odstranjenih iz registra prebivalstva nove države.
Neža Kogovšek, vodilna raziskovalka za področje Izbrisanih v Sloveniji, pravi da je za kratek čas obstajala možnost, da bi neslovenski državljani lahko zaprosili za državljanstvo. „Vendar ta možnost ni bila javno objavljena in osebe, na katere se je ta ukrep nanašal, niso bile opozorjene o posledicah,” še dodaja pravnica s področja človekovih pravic, ki je zaposlena pri Mirovnem inštitutu v Ljubljani. Oblasti vztrajajo, da so vedno delovale pravilno. Okoli 12.000 oseb je takoj zapustilo državo, preostali pa so se odločili, da ostanejo in izpodbijajo svoj nenaden novi status ilegalnih migrantov. Po številnih odločbah Ustavnega sodišča, je svoj status v Sloveniji uspelo urediti približno 14.000 oseb, okoli 4000 primerov pa je še vedno ostalo nerešenih.
Vsi iz te skupine so bili leta 1992 državljani ene preostalih jugoslovanskih republik in torej niso bili brez državljanstva. Vendar je skozi čas veliko teh oseb vedno težje vzdrževalo vezi z državami (vključno z državljanstvom), ki so nastale po razpadu Jugoslavije. Obenem pa so jasno pokazali svojo navezanost na Slovenijo, ko so se, navkljub težki situaciji in neznosnim socialnim posledicam odsotnosti statusa zakonitega prebivanja, odločili ostati v Sloveniji.
To so tisti primeri, za katere UNHCR vztraja, da jih mora vlada rešiti. „S tem problemom se v Sloveniji sooča precej majhna skupina ljudi. Skupaj jih je manj kot 4.000, govorijo slovensko in imajo strokovna znanja. Veliko jih je odraslo v Sloveniji,” pravi Dakin in dodaja: „Z dovolj politične volje bi bilo lahko to vprašanje hitro rešeno.”
Odvetnik Matevž Krivic, zastopnik v več primerih izbrisanih, pravi da njihovo točno število ni znano. Po navedbah Krivica je potrebno upoštevati, da je nekaj ljudi državo zapustilo, nekateri pa so umrli, nekaj jih je celo storilo samomor. Veliko oseb v primerih izbrisanih nima nobenega uradnega identifikacijskega dokumenta; nekateri so dejansko brez državljanstva, drugi pa imajo dokumente države, v kateri niso nikoli živeli.
Njihov neznosni položaj je ob približevanju 15. obletnice spremembe njihovega statusa pritegnil zanimanje medijev. Odnos družbe do Izbrisanih je na splošno precej negativen, pogosto so prikazani kot vsiljivci. Večina se jih ne želi izpostavljati, tako obstaja le peščica tistih, ki so pripravljeni stopiti v boj za svoje pravice tako pred sodišči kot javnostjo.
Mediji so poročali o trpljenju Izbrisanih v različnih primerih, nazadnje so svojo pozornost usmerili k odmevnemu primeru Alija Berishe, ki se s pomočjo odvetnika Krivica bori za pridobitev statusa zakonitega prebivanja.
Alija Berisha se je rodil na Kosovem, a je od najstniških let živel v Sloveniji. Njegovo ime je bilo leta 1992 izbrisano iz registra prebivalstva Republike Slovenije, leta 1993 pa je bil ob obisku Nemčije tam pridržan in prepeljan v Albanijo. Vrnil se je v Slovenijo, vendar je bil pred kratkim z ženo in petimi otroci zopet poslan nazaj v Nemčijo. Njegov primer je UNHCR večkrat izpostavil slovenskim oblastem.
V drugem nedavno objavljenem prispevku v medijih na temo Izbrisanih, je slovenska revija za ženske objavila zgodbo Dragice Lukič. Gospa Lukič, ki prihaja iz Bosne, živi v Sloveniji 22 let, vendar ni upravičena do socialne podpore, ker je bilo njeno ime med tistimi, ki so bili izbrisani iz registra prebivalstva. Ena njenih dveh hčera trpi za duševno motnjo, gospa Lukič pa mora ne glede na to kriti vse stroške zdravljenja ter hčerki preživljati v vlažnem in plesnivem stanovanju, saj ne more pridobiti stanovanjske pomoči.
Krivic pozna še več takih tragičnih zgodb in navaja primer moškega, po izvoru iz Srbije, ki se je veliko let skrival, ker ni mogel urediti svojega pravnega statusa. Poleti je spal v vrtni uti prijatelja. Zbolel je, vendar ni mogel plačati obiska pri zdravniku. Nazadnje je neka Slovenka krila stroške njegovega sprejema v bolnišnico, kjer so ugotovili, da ima raka. Nekaj dni zatem je umrl.
Melita H. Šunjić v Ljubljani, Slovenija
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
