BUDIMPEŠTA, 6. december (UNHCR) – 21. decembra bodo Poljska, Slovaška, Madžarska in Slovenija vstopile v Schengensko območje. Znotraj tega območja potniki lahko prečkajo meje brez pregleda potnih listov. Lahko si predstavljamo, da je to dobrodošla novica za poslovneže in turiste. Situacija pa se za begunce in prosilce za azil ne bo veliko spremenila, čeprav mnogi gojijo zmotno upanje in napačne predstave o novi svobodi.
Khaleb*, Pakistanec, oče štirih otrok, ima na Slovaškem priznan status begunca. Ob ukinitvi mej namerava oditi. „Plača, ki jo zaslužim na Slovaškem ne zadostuje, da bi z njo preživljal svojo ženo, štiri otroke in mamo.” Družina je na Slovaško prišla leta 2005, vendar se sedaj Khalebu zdi, da ima priložnost oditi.
Khaleb pravi, da se bo odpravil proti zahodni Evropi. Priložnost išče na Nizozemskem: „Na Slovaškem lahko najdem le čudno ali zelo slabo plačano delo. Na Nizozemskem obstaja zelo močna pakistanska skupnost in prepričan sem, da mi bodo pomagali najti dobro delo.”
Kot vsi ostali, lahko begunci potujejo preko Schengenske meje kot turisti. Vendar pa brez prebivališča in delavnega dovoljenja ne morejo ostati v drugi državi članici EU več kot 90 dni. Legalno ali nelegalno, Khalebu ni mar, dokler lahko zasluži dovolj denarja, s katerim bo preživljal svojo družino.
Za prosilce za azil, katerih prošnja za azil je še vedno v postopku, je potovanje še bolj težavno. Evropska zakonodaja strogo določa, da morajo prosilci za azil počakati na odločbo o prošnji za azil v tisti državi, v kateri so vložili prošnjo. Ponavadi nimajo pravice delati ali potovati med postopkom odločanja o prošnji za azil.
Prstni odtisi prosilcev za azil so shranjeni v obsežni evropski bazi podatkov imenovani EURODAC. Če prosilec za azil državo zapusti preden je prejel odločbo, se ga lahko prek baze identificira in vrne v državo, kjer je podal prvo prošnjo za azil. Zaradi tega pa lahko v tej državi izgubi določene pravice, kot je žepnina. Lahko ga celo priprejo.
James iz zahodne Afrike je prišel na Madžarsko pred šestimi meseci in zaprosil za azil. Kmalu so ga premamile obljube o višji plači in boljših možnostih v Italiji, vendar ga je realnost grenko razočarala. „Vedel sem, da ne bom mogel potovati legalno kot prosilec za azil, zato sem zapustil Madžarsko prek zelene meje. Šel sem vse do Italije in tam preživel dva meseca,” pravi.
„Nihče me ni zaposlil in po dveh tednih sem ostal brez denarja. Živel sem na ulici, kjer sem beračil in se skrival.” Po dveh mesecih se je James odločil vrniti na Madžarsko. „Vedel sem, da četudi me bo ujela mejna straža in me bodo priprli, bom varen in bom jedel tri obroke na dan.” James je imel srečo. Oblasti niso opazile njegovega izginotja. Trenutno čaka na odločbo o prošnji za azil. Živi pri prijateljih v Budimpešti.
Ko bodo prosilci za azil dobili status begunca, bodo lahko svobodno potovali znotraj Schengenske meje tako kot vsi ostali prebivalci EU. Nekateri v potovanju vidijo večje možnosti za samozadostnost v državah sprejema. Eden izmed takih je Daniel, ki je zaposlen v mednarodni agenciji za človekove pravice v Budimpešti.
„Kot begunec iz Kosova sem zelo srečen, da imam dobro službo. Vendar pa zaposlitev v mednarodni organizaciji pomeni tudi, da moram veliko potovati v tujino na konference in izobraževanja. Do sedaj sem imel veliko težav pri pridobivanju vizuma za službena potovanja, saj je moj potni list za begunce veljaven samo leto dni. Zaradi tega sem skoraj izgubil svojo službo. Zame Schengenska meja ne bo pomenila samo potovanja brez vizuma, ampak mi bo to tudi pomagalo ohraniti službo, s čimer bom lahko preživljal sebe in svojo družino.”
Zmotno upanje in napačne predstave o potovanju v zahodno Evropo brez vizuma so tako zelo razširjene med begunci in prosilci za azil, da so pri Regionalnem predstavništvu UNHCR v Budimpešti menili, da je nujno izdati brošuro z informacijami za „ljudi, ki mislijo, da lahko zaradi odprtih mej hkrati tudi živijo in delajo kjerkoli znotraj Schengenske meje,” pravi Lloyd Dakin, regionalni predstavnik UNHCR v Budimpešti.
Želja, da bi se selili proti zahodu temelji na napačnih predstavah. V novih državah članicah se begunci in prosilci za azil soočajo s problemi, kot so iskanje službe in integracija. „Vendar pa se morajo begunci tudi zavedati, da so ti problemi prisotni tudi drugod po Evropi in da si lahko zaradi tega povzročijo dodatne težave in izgubijo status begunca, če po Evropi potujejo nelegalno,” pravi Dakin.
Na zunanjih mejah Schengena so spremembe že opazne. „Tukaj 21. decembra ne bo veliko sprememb. Naše meje so že nekaj mesecev v skladu s Schengenom,” pravi Miroslav Uchnar, poveljnik slovaške mejne straže na meji z Ukrajino. Zunanje meje Poljske, Slovaške, Madžarske in Slovenije se že nekaj časa nadzorovane s tehnično opremo, ki preprečujejo vstop nelegalnim migrantom.
„Naša naloga je, da ne glede na poostren mejni nadzor, osebe, ki iščejo mednarodno zaščito, še vedno lahko vstopijo. Vsak prosilec za azil mora imeti dostop do pravičnega in učinkovitega postopka,” pravi Lloyd Dakin.
UNHCR-jeve priprave na Schengen potekajo že nekaj mesecev. Agencija Združenih narodov za begunce je podpisala ali pa je tik pred podpisom dogovora med vladami držav regije in nevladnimi partnerskimi organizacijami o natančnih mehanizmih mejnega nadzorovanja. Dogovor je usmerjen k zagotavljanju identifikacije prosilcev za azil in individualni obravnavi njihovih primerov.
UNHCR in njegove partnerske agencije redno urijo obmejne stražarje, da bodo razumeli razliko med nelegalnimi migranti in begunci. Še več, na mejnih prehodih vzdolž celotne schengenske meje, v centrih za tujce in pisarnah obmejne straže je bilo postavljenih več sto UNHCR-jevih informativnih tabel. Table vsebujejo informacije o zaščiti v vseh primernih jezikih in služijo informiranju prišlekov o njihovih pravici do azila.
Andrea Szobolits in Melita H. Šunjić v Budimpešti, Madžarska
*Imena so zaradi zaščite identitete beguncev spremenjena.
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
