BUDIMPEŠTA, 5. december (UNHCR) – Ob mednarodnem dnevu prostovoljstva so trije mladi prostovoljci iz Budimpešte spregovorili o tem, zakaj so se odločili pomagati beguncem in kako je ta izkušnja vplivala na njihovo življenje.
Diána Labát poučuje madžarščino šele nekaj mesecev, in sicer se s svojo učenko Benafsho, dvanajstletno deklico iz Afganistana, srečata enkrat na teden. Kljub temu pa se pogosto počuti, kot da bi bila del njene družine. Deklico poučuje med nedeljskimi popoldnevi in družine nikoli ne zapusti praznega želodca. Na začetku so zanjo pripravili dve vrsti obedov: afganistanskega in evropskega, če slučajno ne bi bila zadovoljna s prvim. “Kmalu je postalo jasno, da afganistanska kuhinja, začimbe in vse ostalo, popolnoma ustrezajo mojemu okusu in danes mi pripravijo le še afganistansko večerjo,” pove Diána v smehu.
Diána je študentka mednarodnih odnosov na Univerzi Corvinus v Budimpešti, ki se je 20. junija letos udeležila dogodka, ki ga je organiziral UNHCR ob mednarodnem dnevu beguncev, in sicer kot prostovoljka. Tam je v stik stopila z misijonom madžarske Reformirane cerkve, ki skrbi za begunce. “Slogan kampanje Nihče ne postane begunec prostovoljno me je ganil. Preletela sem možnosti, objavljene v letaku, namenjenem potencialnim prostovoljcem, in se zavedala, da ne morem nikomur ponuditi službe ali stanovanja – sama se namreč izgubim v birokratskih zadevah, kar bi lahko ponudila, je bila učna pomoč,” obrazloži Diána svojo odločitev.
Ob istem času se je za prostovoljstvo odločila tudi Katinka Pintér, ki vse od takrat poučuje osemnajstletno Rito iz Iraka. Vendar se je ta študentka filozofije na Univerzi v Pécsu že pred tem eno leto ukvarjala s prostovoljstvom, in sicer je bila prostovoljka pri Fundaciji Menhely, kjer je pomagala brezdomcem. “Tako moreče se je bilo zavedati, da je še vedno prisotna mentaliteta, ki verjetno izvira iz časov socializma, da vsakdo pričakuje, da mu bo pri vsem pomagala država, nihče pa noče nič narediti za drugega,” je povedala Katinka o tem, zakaj se je odločila postati prostovoljka.
Gábor Csomor ima podobne nazore. Diplomant političnih znanosti, ki je nedavno zaključil študij na Srednjeevropski univerzi (CEU) v Budimpešti, se je za prostovoljstvo prav tako odločil ob mednarodnem dnevu beguncev. Misijon reformirane Madžarske cerkve mu je zaupal poučevanje dveh dvajsetletnih afganistanskih fantov, katerim pomaga pri učenju za izpite in si prizadeva, da bosta uspešno zaključila šolanje. “To ni dodatno breme, vsak lahko za to žrtvuje eno uro svojega časa na teden,” pove.
Afganistanska fanta še ne vesta, ali bosta ostala na Madžarskem za daljši čas. Medtem pa se Benafshajina starša na vse pretege trudita, da bi storila vse, kar je v njuni moči, da hčerka ne bi nikoli morala prestati vsega hudega, kar sta onadva doživela v Afganistanu. Njen oče, ki je po poklicu električar, je še vedno brezposeln, čeprav je družina prišla na Madžarsko pred petimi leti. Ko ga je Diána enkrat vprašala, kako se počuti tukaj, je bil njegov odgovor srhljiv: “Tukaj mi ni treba skrbeti, ali se bo moja hčer domov vrnila živa.”
Diána afganistanske družine ne sprašuje, kaj se je dogajalo doma; ko pogovor zaide v to smer, se družina zavije v bolečo tišino. “Počutila bi se, kot da bi ponovno odpirala boleče rane in tega ne morem storiti, poleg tega pa to ni moja briga,” pove. Nasprotno pa je Ritina družina Katinki povedala, da je zbežala iz Iraka kmalu po smrti Saddama Husseina, ko so se napadi na Kristijane okrepili. “Skoraj so se privadili bombardiranja, do katerega je prihajalo več kot tri leta, preganjanje Kristjanov pa jih je prizadelo neposredno,” pove Katinka. Potem ko so dvakrat razstrelili njihovo cerkev, ko so grozili njihovim prijateljem in jih ugrabili, je družina prodala svojo hišo, se vkrcala na letalo in odšla v Budimpešto. Ritina družina je ena redkih begunskih družin, ki je sposobna kupiti stanovanje v Budimpešti z denarjem, ki ga je dobila od prodaje hiše. Kljub vsemu pa njen oče, ki je v Iraku imel svoje podjetje za klimatske naprave, še vedno dela kot kuhar v eni od arabskih okrepčevalnic – in to po šestih letih bivanja na Madžarskem; mati pa je še vedno brezposelna, čeprav je opravila različna poklicna usposabljanja.
Gábor Csomor se že dolgo zanima za multikulturalizem, begunce in druge izključene družbene skupine. Za prostovoljstvo se je odločil, da bi pomagal drugim in razširil svoje obzorje. Upa, da mu bo ta izkušnja prišla prav, ko se bo prijavljal na prostovoljski projekt v tujini. Tudi Katinka Pintér si že jasno zarisuje svojo prihodnost. “Resnično verjamem, da sta prostovoljstvo in donatorstvo [aktivnosti], ki jih opravljaš celo življenje,” je dejala. Zdi se, da se je tudi Diána dokončno “okužila”. Med pogovorom je mogoče razbrati njen neizmeren ponos nad afganistansko deklico, ki je ena izmed najboljših učencev v razredu. “Benafshi sem že povedala, da je ne bom zapustila, ko bo njeno znanje vidno napredovalo. Tako je talentirana. Rada bi razvila njen talent in rada bi, da bi se vpisala v dobro srednjo šolo in na dobro univerzo,” pove.
Ernő Simon v Budimpešti, Madžarska
Za več informacij o tem, kako pomagati beguncem v Sloveniji, prosimo obiščite podstran Postani prostovoljec, ki jo najdete na spletni strani naše kampanje Nihče ne postane begunec prostovoljno.
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
