BUDIMPEŠTA, 7. april (UNHCR) – “Iraške družine ne pridejo v Evropo z namenom, da bi hodile na piknike,” je dejal iraški begunec in oče dveh otrok Abdulrahman Hassan. “Potrebujejo varno okolje za življenje in svetlo prihodnost za svoje otroke.”
Oseminštiridesetletni Hassan je prepričan, da izobrazba ključno vpliva na posameznikovo prihodnost, zato si najbolj od vsega želi, da bi njegovi otroci uspešno zaključili šolanje in si našli primerno delo v novi državi. Njegova družina je zbežala iz Bagdada leta 2007, po tem ko je bila sirska Katoliška cerkev dvakrat tarča bombnih napadov, ki so jih izvedli ekstremisti.
Ko je še živel v domovini, je Hassan – ki je diplomiral iz agronomije in teologije, vodil svoje podjetje. V novi domovini pa se je podobno kot mnogo beguncev pred njim moral soočiti s številnimi ovirami pri iskanju zaposlitve zaradi neznanja jezika, drugačne kulture in administrativnih preprek. Kljub vsemu pa je danes zaposlen za polni delovni čas, in sicer v majhni, a popularni kebab restavraciji na živahni ulici v Budimpešti. Po končani izmeni se je skoraj eno leto posvečal na novo prispelim begunskim družinam in jim pomagal krmariti skozi šolski sistem v Budimpešti in tako sodeloval v programu, ki ga vodi lokalna nevladna organizacija.
“Ker vem kaj morajo prestajati begunske družine in njihovi otroci, sem se odločil pomagati,” je rekel Hassan, ki se je pred dvema letoma pridružil Šolskemu integracijskemu programu, ki ga izvaja misijon madžarske Reformirane cerkve, ki pomaga beguncem, in sicer kot socialni delavec. Tako je nudil pomoč pri prevajanju ter svetoval arabsko govorečim študentom v zvezi z madžarsko kulturo in izobraževalnim sistemom.
Hassan se je na ta način poskušal oddolžiti za pomoč, ki sta jo prejela njegova otroka v okviru omenjenega programa, zaradi katere sta se kasneje lažje znašla v novi deželi in hitreje premostila razlike med iraškim in madžarskim izobraževalnim sistemom. Njegova otroka Rita in Moheb sta se vključila v isti program leta 2008, ko sta bila stara 13 in devet let, in to le nekaj časa po tem, ko sta pridobila status begunca.
Program je staršema pomagal izbrati ustrezno šolo ter omogočil otrokoma dodatno podporo pri učenju madžarskega jezika in drugih predmetov. Poleg tega sta bila Rita in Moheb upravičena tudi do mesečne vozovnice, šolske malice ter družbene in kulturne orientacije. “Mislim, da moja otroka brez tega programa ne bi imela možnosti za dobro izobrazbo in kasneje za dostojno zaposlitev in bi se zelo verjetno morala vrniti v Irak, kjer ne bi bila na varnem,” je UNHCR-ju povedal Hassan.
Šolski integracijski program se je začel izvajati v šestih šolah v Budimpešti leta 2006, vključno z reformirano osnovo šolo Benkő Istvána in srednjo šolo, ki sta ju obiskovala Hassanova otroka, da bi pomagal mladim beguncem in njihovim družinam. V okviru programa otroci dobijo šolske knjige in druge pripomočke in prostor v študentskem domu, če je le-to potrebno. Poleg tega socialni delavci nudijo podporo družinam pri reševanju problemov, urejanju dokumentov, vključevanju v šolsko okolje in pripravljajo otroke na odraslo življenje na Madžarskem.
“Šole pogosto zavrnejo begunske otroke, s trditvijo, da nimajo več prostih mest,” je dejala vodja misijona Dóra Kanizsai-Nagy. “Izkazalo se je, da je te šole veliko lažje prepričati, da bi sprejele mlade begunce, če vodstvo šol vidi, da je bodoči učenec vključen v celosten program,” je dodala Kanizsai-Nagyeva, ki obenem svetuje učiteljem, ki poučujejo na teh šolah in imajo premalo znanja s področja izobraževanja v multikulturnem okolju. Program misijona, ki pomaga beguncem, vsako leto nudi podporo 35 do 40 begunskim otrokom in je v veliki meri podprt s strani Evropskega sklada za begunce (ESB). Ker lansko leto program ni bil financiran iz omenjenega sklada, se je morala nevladna organizacija hitro znajti, da je pridobila potrebne vire.
“Otroku ni mogoče reči, da ga ne bomo mogli več šolati. Begunski otroci morajo imeti občutek stabilnosti in biti deležni dolgoročne podpore – idealno bi bilo, da od začetka do konca šolanja,” je povedala Kanizsai-Nagyeva.
Čeprav so bila leta 2012 zagotovljena nova sredstva s strani EU, se tako Kanizsai-Nagyeva kot Hassan strinjata, da so za nadaljevanje programa potrebna predvidljiva in stalna sredstva. Potrebno je tudi večje število učiteljev, ki bi pomagali begunskim otrokom dlje časa.
Rita je sedaj stara 17 let in se pripravlja na zaključni izpit, ki bo naslednje leto. “Na žalost ni dosti časa in možnosti, da bi se učila z učiteljem, zato bom moral najti drugo rešitev,” je rekel Hassan.
UNHCR je v svojem letnem poročilu Biti begunec omenjen program označil kot dober, zato meni, da je potrebno trajno financiranje. “Projekti, ki so pomembni za vključevanje beguncev, se ne bi smeli izvajati le začasno zaradi nepredvidljivih sredstev; to ni v skladu s pojmom trajnosti,” je dejala UNHCR-jeva strokovnjakinja za integracijo Zsuzsanna Puskás.
Medtem pa Hassan, ki je eden izmed osmih otrok, upa, da bo še kdaj videl svoje brate in sestre – nekateri izmed njih so našli dokaj varno zatočišče na severu Iraka.
“Le na to upam, da bodo imeli moji otroci svetlo prihodnost in da bo nekega dne družina spet lahko živela skupaj,” je dejal, ozirajoč se v daljavo.
Eva Hegedus v Budimpešti, Madžarska
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
