LJUBLJANA, 6. april (UNHCR) – Po dvajsetih letih, odkar se je začelo obleganje Sarajeva, ki je bilo eno izmed najbolj travmatičnih dogodkov v času osamosvajanja nekdanjih jugoslovanskih republik, je na tisoče beguncev in notranje razseljenih oseb še vedno prepuščenih negotovi usodi. Nekateri izmed njih se spopadajo s stanovanjsko stisko, medtem ko imajo predvsem starejši begunci probleme pri vključevanju v svoje gostiteljske skupnosti.
Med štiriletno vojno v Bosni in Hercegovini, ki se je uradno končala s podpisom daytonskega mirovnega sporazuma decembra 1995, je življenje izgubilo okoli 200.000 ljudi, približno 2,7 milijona pa se jih je moralo prisilno izseliti. Tako se je na začetku devetdesetih let na tisoče beguncev iz Bosne in Hercegovine odpravilo proti Srbiji in Črni gori, Hrvaški in Sloveniji ter proti zahodnoevropskim državam, predvsem v Nemčijo.
Po podatkih iz UNHCR-jevega statističnega poročila za leto 2001, je v Sloveniji iskalo mednarodno zaščito več kot 72.000 ljudi – predvsem žensk z otroki in starejših, ki so bežali pred grozotami vojne v Bosni in Hercegovini. Čeprav se je do danes večina vrnila na svoje domove – nekateri izmed njih so se odločili ostati v Sloveniji in so zaprosili za slovensko državljanstvo, pa v nastanitvenih centrih v Celju in Mariboru še vedno živi 24 oseb, ki se niso mogle vrniti v domovino. Po besedah gospe Sonje Gole Ašanin iz Direktorata za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo na Ministrstvu za notranje zadeve, ti ljudje, ki zaradi visoke starosti ali invalidnosti spadajo v ranljivo skupino, ne izpolnjujejo vseh pogojev za pridobitev slovenskega državljanstva, imajo pa urejeno dovoljenje za stalno prebivanje. Gospa Gole Ašanin še dodaja, da jih predstavniki Direktorata za migracije in integracijo redno obiskujejo in se tudi dogovarjajo o ustreznejši nastanitvi te ranljive skupine, v katero spadata tudi dve družini.
Poleg dostojne nastanitve, pa je vprašljiva tudi uspešnost integracije te skupine ljudi v slovensko družbo. Iz UNHCR-jevega poročila Prisluhniti beguncem, izdanega leta 2005, je mogoče razbrati, da so pred sedmimi leti največ problemov z vključevanjem v družbo imeli prav starejši ljudje, ki so našli zatočišče v Sloveniji, predvsem tisti iz Bosne in Hercegovine, ki so živeli v nastanitvenih centrih. Zaradi pomanjkljivega znanja slovenskega jezika so se pogosto počutili osamljene, postali pa so tudi pasivni. Kljub temu pa predstavnica Direktorata za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo pove, da je država v preteklosti ponudila pomoč žrtvam vojne v Bosni in Hercegovini, ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji, pri njihovi integraciji, in sicer pri izobraževanju, iskanju zaposlitve in kritju stroškov nastanitve v domovih za starejše občane.
Prihod velikega števila beguncev iz Bosne in Hercegovine v začetku devetdesetih let je predstavljal veliko preizkušnjo za nekaj mesecev samostojno Slovenijo. Ljudje, ki so bežali pred vojno, med katero je prišlo do načrtnega kršenja človekovih pravic – od etničnega čiščenja in množičnih pobojev do mučenja in posiljevanj, so bili deležni nujne pomoči s strani države in humanitarnih organizacij. Nekaj izmed njih si je poiskalo zatočišče pri sorodnikih, ki so se v preteklih letih preselili v Slovenijo, ostali pa so bili nastanjeni v posebnih centrih po državi, ki so bili med drugim urejeni tudi v nekdanjih vojašnicah jugoslovanske armade.
Za njihovo nastanitev je skrbel Urad za priseljence in begunce – ta je bil ustanovljen leta 1992 kot odziv na množičen prihod beguncev iz Bosne in Hercegovine, kot tudi za obnavljanje zaloge hrane in druge dejavnosti, kot so zagotavljanje nujne zdravstvene oskrbe in izobraževanje šoloobveznih begunskih otrok. Žrtve vojne so v Sloveniji pridobile status začasnega zatočišča, kasneje pa jim je bila tudi omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje in s tem tudi uživanje različnih pravic, ki so jih imeli slovenski državljani.
V času obleganja Sarajeva, ko je okoli 400.000 Sarajevčanov živelo v veliki stiski in pomanjkanju – prekinjena je bila oskrba s hrano, zdravili, vodo in elektriko, je bilo v Ljubljani ustanovljeno tudi predstavništvo UNHCR za Slovenijo, ki pa se je leta 2004 zaprlo, saj se je število oseb z začasno zaščito z leti naglo zniževalo. UNHCR je med drugim nudil tudi pomoč pri repatriaciji teh oseb v matično državo.
Izvajanje humanitarne pomoči v Bosni in Hercegovini, kot tudi na širšem območju nekdanje Jugoslavije, je predstavljalo eno izmed ključnih UNHCR-jevih operacij preteklih let. Takrat je UNHCR-jevo osebje prvič nudilo pomoč ne le razseljenim ljudem, ampak tudi tistim, ki so se nahajali na območjih, kjer je še vedno divjala vojna. Med letoma 1992 in 1995 je UNHCR koordiniral številne obsežne in logistično zahtevne operacije med katerimi je bilo razposlanih okoli 950.000 ton humanitarne pomoči na različne lokacije v Bosni in Hercegovini. V imenu UNHCR je takrat na tem območju delovalo več kot 3000 humanitarnih delavcev iz več kot 250 različnih organizacij po svetu, izmed katerih jih je med opravljanjem svojega dela zgubilo življenje več kot 50.
Petra Pekovec v Ljubljani, Slovenija
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
