SPOROČILO ZA JAVNOST – ŽENEVA, 28. julij (UNHCR) – Danes obeležujemo šestdesetletnico Ženevske konvencije o beguncih, in sicer v času, ko postaja begunstvo vse bolj kompleksen pojav in ko najrevnejše države na svetu gostijo največje število razseljenih oseb.
Konvencija ZN, ki se navezuje na status begunca, je bila formalno sprejeta 28. julija 1951 z namenom reševanja begunske problematike v Evropi po koncu druge svetovne vojne. Ta globalni sporazum določa kdo je begunec – oseba, ki se utemeljeno boji preganjanja zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, in definira pravice in dolžnosti beguncev in njihovih držav gostiteljic. V zadnjih šestdesetih letih je konvencija UNHCR-ju omogočila pomagati na milijone razseljenim ljudem, da so ponovno zaživeti v miru in dostojanstvu.
Kljub visoki starosti, konvencija še vedno predstavlja temelj zaščite beguncev po svetu. Čeprav je preživela šest desetletij velikih sprememb na področju migracij in azila, in se jim je tudi uspešno prilagajala, se danes sooča s številnimi nepredvidljivimi izzivi.
“Vzroki razseljenosti se množijo,” je dejal visoki komisar ZN za begunce António Guterres. “Ljudje postanejo razseljeni, ne le zaradi nemirov in preganjanja, ampak tudi zaradi ekstremne revščine in množičnih vplivov podnebnih sprememb. Ti dejavniki so med seboj tesno prepleteni.”
Od januarja letos je samo iz Somalije zaradi lakote, suše in strahu pred nevarnostjo zbežalo v sosednje države več kot 170.000 ljudi. Tudi nemirno Libijo je zapustilo približno milijon prebivalcev. Med njimi so bili tako begunci, prosilci za azil, kot tudi ekonomski migranti, ki iščejo boljše življenjske pogoje onkraj meja svoje domovine.
“Potrebujemo takšno ureditev meja, ki bo omogočala ljudem, katerih življenje in svoboda sta ogrožena, najti svobodno življenje drugje,” je poudaril Guterres. “Istočasno pa moramo poiskati inovativne pristope, da bi lahko zapolnili vidne vrzeli v mednarodnem sistemu zaščite, ter spodbujati razvoj tolerantne družbe, ki bo temeljila na družbeni vključenosti, in bo osvobojena vsega strahu in sumničavosti.”
Štiri petine celotne begunske populacije se nahaja v državah v razvoju. Nedavne krize v Somaliji, Libiji in Slonokoščeni obali so bremena, s katerimi se soočajo najrevnejše države, še povečale. V času, ko se vzhodna Afrika spopada z najhujšo sušo v zadnjih šestdesetih letih, Kenija, Etiopija in Džibuti nudijo zatočišče skoraj 450.000 Somalcem, katerih število se v teh treh državah iz dneva v dan povečuje. Kot posledica arabske pomladi je v Tunizijo in Egipt pribežalo na stotine Libijcev. Liberija, ki si še vedno ni popolnoma opomogla od civilnih nemirov na svoji zemlji, danes nudi zatočišče okoli 150.000 beguncem iz Slonokoščene obale, ki so domovino zapustili zaradi povolilnih nemirov in negotove prihodnosti.
Za primerjavo, v 27 državah članicah Evropske unije je lansko leto skupno zaprosilo za azil okoli 343.000 posameznikov, kar predstavlja le 29 odstotkov vseh prosilcev za azil, ki so iskali zatočišče v državah po svetu.
“Z ozirom na vse te ljudi, na vse begunce, in tudi zaradi sebe, je Evropa dolžna podpirati vrednote Konvencije o statusu beguncev iz leta 1951,” je poudaril visoki komisar, misleč, da je EU zmožna prevzeti večjo odgovornost za begunce in prosilce za azil.
“Trenutno se zdi skupi sistem še vedno nedosegljiv, saj med državami članicami obstajajo velike razlike pri sprejemanju in obravnavanju prosilcev za azil. Šestdesetletnica Konvencije o beguncih bo, upamo, spodbudila vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema. Evropa bi lahko tudi naredila več v primeru preselitve beguncev,” je še dejal Guterres. S tem je mislil na programe, preko katerih se begunci, ki živijo v neki državi, ponavadi je to država v razvoju, preselijo v drugo državo, pogosto v razvitem svetu.
Danska je bila prva država, ki je pristopila h Konvenciji o statusu beguncev iz leta 1951. Do današnjega dne je konvencijo in/ali njen Protokol iz leta 1967 podpisalo 148 držav (tri četrtine svetovnih narodov). Zadnja se je podpisnicam pridružila Nauru, in sicer junija letos. Kljub temu pa v nekaterih predelih sveta – predvsem v južni in jugovzhodni Aziji in na Bližnjem vzhodu, ostaja še veliko držav, ki konvencije še niso ratificirale.
Agencija ZN za begunce bo decembra sklicala ministrsko zasedanje, katerega se bodo udeležile vse države podpisnice konvencije. Te bodo takrat lahko obnovile svoje zaobljube h konvenciji, ki je temeljni dokument za zaščito beguncev, in si zastavile konkretne načrte za reševanje problemov, s katerimi se soočajo begunci in osebe brez državljanstva. Namen srečanja je tudi poiskati načine reševanja vrzeli pri zaščiti prisilno razseljenih ljudi, saj se vzroki razseljevanja nenehoma spreminjajo.
UNHCR verjame, da nihče ne bi smel bežati pred vojno ali preganjanjem. Agencija je prav z namenom obeleženja šestdesetletnice Konvencije o beguncih začela t.i. “1 kampanjo”, da bi predstavila človeško plat begunske problematike, in sicer preko pripovedi osebnih zgodb beguncev in ostalih razseljenih ljudi. Za več informacij o tej kampanji obiščite to spletno stran (v angleščini).
Če želite izvedeti na kakšen način Ženevska konvencija o beguncih podpira delo UNHCR v srednji Evropi, obiščite “UNHCR v Sloveniji”.
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
