BUDIMPEŠTA/LYUBIMETS, 9. junij (UNHCR) – “Begunec, ki prečka mejo na nezakonit način, ni storil kaznivega dejanja,” trdi svetovalec za zaščito beguncev v srednjeevropski regiji Igor Ciobanu. Ciobanu je eden izmed govorcev na Mednarodni konferenci obmejne policije, ki poteka med 8. in 10. junijem v Budimpešti in je v madžarsko prestolnico privabila številne obmejne policiste in strokovnjake za reševanje obmejnih vprašanj.
Ciobanu ni govoril o tem, kako najbolje nadzorovati meje. “To so popolnoma legitimne skrbi držav,” je dejal, “ne le ekonomski migranti in tihotapci vstopajo v države na nezakonit način, ampak tudi ljudje, ki želijo zaprositi za azil, zato je pomembno, da obmejni policisti vedo, kako ravnati v takšnem primeru.” Udeležencem konference je zagotovil, da Agencija ZN za begunce ne pušča obmejnih policistov v negotovosti. “Mi [UNHCR] in nevladne organizacije pomagamo obmejnim policistom identificirati prosilce za azil, in sicer prek nudenja usposabljanj in sodelovanja, s tem pa prosilcem za azil pomagamo pri dostopanju do azilnih postopkov.” UNHCR-jev strokovnjak je še dodal, da žrtve trgovanja z ljudmi ali mučenja, ogrožene ženske, starejši begunci ali otroci brez spremstva zaslužijo še več pozornosti.
Je torej dostop do azilnih postopkov neoviran? “Še je prostor za izboljšave,” meni UNHCR-jev svetovalec Ciobanu, “medtem ko je nekatere probleme, ki se navezujejo na komunikacijo z migranti na srednjeevropskih mejah, možno odpraviti, pa včasih prihaja do slabe kakovosti tolmačenja azijskih in afriških jezikov, v katerih se sporazumevajo številni begunci. Moramo tudi zagotoviti, da bo vsaka prošnja za azil registrirana in da ne bo noben posameznik, ki potrebuje zaščito, deportiran.”
Eden izmed zaskrbljujočih trendov je tudi povečana uporaba pridržanja nedolžnih prosilcev za azil, vključno z otroki. Ti ljudje se znajdejo za rešetkami samo zato, ker pri vstopu v državo niso imeli veljavnih potnih listin. Madžarska, ki tudi varuje del zunanje meje EU, se oklepa zelo strogega režima pridržanja ljudi, in sicer zaradi majhnih administrativnih prekrškov, kot je nezakonit prehod meje. Čeprav se UNHCR zaveda, da imajo države pravico nadzorovati svoje meje, pa morajo imeti prosilci za azil omogočen dostop do ozemlja, četudi ne posedujejo primernih dokumentov. Kljub težkim okoliščinam, v katerih se znajdejo ljudje, ki so morali zapustiti svoje domove v naglici, madžarske oblasti nadaljujejo s pridržanjem prosilcev za azil, potem ko so ti vstopili v državo na nezakonit način. Poleg tega so trenutne razmere v centrih za pridržanje podobne razmeram v strogo varovanih zaporih na Madžarskem. Med obiski nekaj centrov za pridržanje je UNHCR-jevo osebje ugotovilo, da prosilci za azil včasih bivajo v težjih pogojih kot večina zapornikov.
Preden Državna agencija za begunce registrira prošnje, prosilci za azil, ki prihajajo v Bolgarijo prek kopenske meje s Turčijo, ponavadi niso pridržani za dalj časa. “Prosilce za azil, ki se znajdejo na obmejnem pasu, držimo v priporu predpisanih 24 ur,” pove obmejni policist, ki je zaposlen na mejnem prehodu Kapitan Andreevo na jugovzhodnem delu Bolgarije. “Njihove prošnje za azil posredujemo Državni agenciji za begunce, nato pa le-ta prevzame skrb zanje.” Naloga te agencije je nastaniti moške, ženske in otroke, ki zaprosijo za azil, v sprejemne centre odprtega tipa.
Kljub temu pa so ponavadi prosilci za azil premeščeni v center za nedokumentirane migrante zaprtega tipa v kraju Lyubimets blizu bolgarsko-turške meje. Ta center, s katerim upravlja Ministrstvo za notranje zadeve, so v Bolgariji odprli marca 2011 z namenom nastanitve nedokumentiranih migrantov, katere bodo oblasti deportirale. “Ta prostor ni namenjen nastanitvi prosilcev za azil, niti ni za to primeren,” je dejala UNHCR-jeva svetovalka za zaščito beguncev Petya Karayaneva.
Zakon določa, da bodo prošnje za azil registrirane in azilni postopki izvedeni le v primeru, ko bodo prosilci za azil fizično prisotni na Državni agenciji za begunce. “Nočem več biti tukaj,” pove v solzah petnajstletni Shatha Ghaib* iz Iraka, medtem ko prosi UNHCR-jevo svetovalko Karayanevo, naj mu pomaga zapustiti center za pridržanje v kraju Lyubimets. “Državna agencija za begunce mora poskrbeti, da bodo vsi prosilci za azil premeščeni iz centra v Lyubimetsu v sprejemne centre odprtega tipa,” še odločno doda UNHCR-jeva strokovnjakinja.
Poleg tega Državna agencija za begunce pričakuje, da bo kmalu začel delovati tranzitni center v mestu Pastogar v južni Bolgariji. Ta center se nahaja v bližini kraja Lyubimets, kar pomeni, da se bo čas potovanja od obmejnega območja do glavnega mesta Sofija bistveno skrajšal. Kakorkoli že, na odprtje centra bo potrebno še počakati, kljub temu da je predviden datum odprtja – 31. maj, že mimo. Med tem časom pa bodo morali prosilci za azil, vključno z otroki, samskimi in starejšimi ženskami, čakati na pričetek izvajanja poštenih in učinkovitih azilnih postopkov v centrih za pridržanje.
Kljub vsemu pa se vsi prosilci za azil, ko prvič stopijo v stik s srednjeevropskimi oblastmi, ne počutijo tako kot kakšni kaznjenci. Neka ženska iz Afganistana, ki so jo predstavniki UNHCR-ja srečali v sprejemnem centru v severovzhodnem romunskem mestu Radauti, je pohvalila odnos romunskega obmejnega policista do nje in njene družine. “Rešili so nas,” je dejala afganistanska ženska. “Rešili so naša življenja in življenja naših otrok,” so kar naprej ponavljali prosilci za azil iz Azije, ki so se pripeljali v Romunijo v skrivnem predelu tovornjaka. Obmejni policisti so jih našli v izredno slabem stanju, utrujene od napornega in dolgega potovanja, prestrašene in negotove glede svoje prihodnosti.
Roland Schönbauer v Budimpešti, Madžarska, in Boris Cheshirkov v Lyubimetsu, Bolgarija
*Ime je zaradi zaščite identitete prosilca za azil spremenjeno.
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
