MARIBOR, 14. marec 2013 (UNHCR) – Mirwaisu Tokhiju se je življenje obrnilo na glavo, ko je moral leta 2009 zapustiti svojo družino v Afganistanu. Mladenič, ki jih ima danes 23, je bil dolgo prepričan, da je zavetje, ki ga nudi družina, izgubil za vedno.
Tako je bilo, dokler ni pred letom in pol na meditativnem oddihu v Sloveniji spoznal gospo Zlatko Kunst, ki je ‒ takrat še prosilcu za azil ‒ postala druga mati. Njena skrb je pomagala Mirwaisu ponovno sestaviti koščke razbitega življenja in spremeniti Maribor, kamor se je zatekel, v pravi dom.
Po uboju brata, ki je Natovi vojski v Afganistanu dobavljal hrano, je moral Mirwais pobegniti iz družinske hiše v Baghlanu, saj so začeli uporniki groziti vsej družini. “Nisem želel oditi, vendar je moj oče, sicer vladni uradnik, vztrajal, saj je želel, da sem na varnem,” je dejal Mirwais, ki je takrat študiral na policijski akademiji.
Po devetmesečni trnovi poti tihotapljenja prek meja sedmih držav, na milost in nemilost prepuščenega tihotapcem, in trimesečnemu priporu in izgonu iz Madžarske je Mirwais prišel do Slovenije in v Center za tujce v Postojni ter novembra 2010 zaprosil za azil. Medtem ko je čakal na odločitev oblasti o njegovem zahtevku, je bival v Azilnem domu v Ljubljani. Dneve čakanja je zapolnil z branjem knjig, s športom, prevajanjem besedil iz paštunščine in darija v angleščino ter seveda z učenjem slovenščine. Kot jezikovni navdušenec se je vpisal tudi v tečaj arabščine.
Prav sošolec s tečaja arabskega jezika je bil tisti, ki mu je priporočil oddih v Žički kartuziji. To je star samostan na vzhodu Slovenije, obdan z zelenimi griči in z vrtovi svežih zelišč. Že desetletja se tja zatekajo ljudje, da bi našli mir in tišino. Kot nalašč za Marwaisa, ki se je spopadal s travmatičnimi spomini na pripor, v ušesih pa so mu še vedno odzvanjale detonacije bomb.
Teden dni v Žički kartuziji je prinesel veliko spremembo v Mirwaisovem življenju – ne le, da mu je povrnil nekaj moči, tam je našel tudi svojo drugo družino. V samostanu je mir iskala tudi 56-letna Zlatka Kunst. Bila je Mirwaisova sostanovalka v istem nadstropju in hitro sta se tako zbližala, da mu je postala kot druga mati. “Ob slovesu sva si obljubila, da ne bova nikoli pozabila drug drugega,” se spominja mladi begunec, ki je ostal v tesnih stikih s svojo novo prijateljico ves čas čakanja na razrešitev zahteve za politični azil.
Ko je junija 2012 končno dobil status begunca, mu je Zlatka pomagala poiskati majhno enosobno stanovanje v središču Maribora in urediti dokumentacijo. Zlatka je namreč spoznala, da namestitve, ki jih je ponujala država na obrobju mesta, niso ravno idealne za uspešno vključevanje begunca v novo okolje. “Pomagala mi je tako zelo, kolikor ti sploh lahko kdo pomaga na samem začetku,” je o njenem trudu povedal Mirwais.
Največ pa je Mirwaisu pomenil čas, ki sta ga preživela skupaj, poln skrbi in topline, namenjene mlademu beguncu. “Mi smo res kot družina, in to mi pomeni vse. Lepo mi je v njhovi družbi, in kadar sem žalosten, se lahko pogovorim z njimi,” je s solzami v očeh UNHCR-jevi uslužbenki povedal mladi Afganistanec.
Zlatka in Mirwais se skoraj vsak dan slišita po telefonu, pogosto skupaj kósita ‒ ob vikendih kuhata specialitete afganistanske ali slovenske kuhinje ali pa se ob skodelici čaja pogovarjata o dogodkih minulega tedna. Mirwais zdaj kliče Zlatkino hčerko sestra in njenega moža brat.
Tudi Zlatka je zelo zadovoljna z razširitvijo družine. Biti druga mama Marwaisu je zanjo blagoslov. “Z obema nogama je stopil v moje srce ‒ z eno nogo kot osamljen in pomoči potreben begunec ter z drugo kot sin, ki ga nisem rodila,” je Zlatka zaupala UNHCR-ju.
Zlatka sicer dela pri projektih za otrokom prijazna podjetja v okviru Evropskega socialnega sklada. Je socialno čuteča in sočutna oseba, ki redno podarja oblačila, igrače in hrano tistim v stiski, zato zelo ceni tudi to povsem novo izkušnjo ‒ Mirwais je namreč prvi begunec, ki ga je Zlatka spoznala.
“Ljudje bi morali včasih nekoliko pozabiti nase in svoje probleme ter se posvetiti tudi tistim, ki so brez krivde utrpeli velike izgube in so morali zapustiti svojo državo brez možnosti izbire, brez varnosti, z ranjenim ponosom in načeto samozavestjo,” meni Zlatka.
Mirwais pravi, da je njegova prava mati pomirjena, ker ve, da je njen sin na varnem v objemu Zlatkine ljubeče družine. Pred tem jo je močno skrbelo, kako se bo njen najmlajši sin znašel v Sloveniji. Mirwais ostaja v stiku s svojo afganistansko družino, čeprav tam nimajo interneta in računalnka, telefonski klici pa so dragi.
V prihodnosti si Mirwais želi delati kot prevajalec za pomoč beguncem, predvsem v postopku pridobivanja azila. Učenje jezikov mu nikoli ni delalo težav in mu je bilo pravzaprav vedno v veselje.
“Čim prej se želim postaviti na lastne noge,” pravi Mirwais. Le nerad sprejema 260 evrov socialne podpore mesečno, ki jo beguncem s priznanim statusom v prvih treh letih zagotavlja država. “Verjamem vase in se trudim po najboljših močeh,” pravi odločno. “Ko naletim na težave, si ogledam, kako jih rešujejo drugi, in jih poskušam posnemati.”
Eva Hegeduš v Mariboru
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
