BUDIMPEŠTA, 13. junij (UNHCR) – Za Mohameda Huseina Alija je Bolgarija postala varno zatočišče, potem ko je bil pred skoraj tremi leti prisiljen zapustiti Irak.
Leto dni po njegovem prihodu v Bolgarijo je v Sofiji lahko pozdravil tudi svojo ženo in oba otroka. Družina je tako skupaj začela novo življenje.
Leta 2010, ko so ga sektaške skupine začele nadlegovati zaradi njegovega dela v mednarodni organizaciji na območju Faludži, je Ali spoznal, da njegov dom ni več varen.
Nekdanji učitelj zgodovine je začel brskati po medmrežju za evropsko državo, ki bi ga sprejela skupaj z družino. Na spletnih klepetalnicah se je Ali seznanil z bolgarsko zakonodajo in prakso glede ponovne združitve družin, ki je bila beguncem bolj naklonjena od drugih držav v regiji.
Njegove ugotovitve so bile skladne z ugotovitvami UNHCR-jevega poročila “Dostop do združitve družine”, ki Sofijo pohvali kar beguncem in upravičencem do mednarodne zaščite omogoča, da zaprosijo za združitev družine neposredno v Bolgariji in tudi zaradi načina, kako pristojni organi obravnavajo vloge.
“Zdelo se mi je, da bo Bolgarija še najboljša država, kjer lahko poiščem zatočišče, če bom šel kam drugam, še dolgo ne bi mogli videti svojih otrok,” pravi Ali v njegovem tri-sobnem stanovanju s pogledom na bolgarsko prestolnico Sofijo. Obkrožajo ga člani družine, ki so novembra 2012 ob svojem prihodu v novo domovino prejeli enak status kot on.
Iračan je v letu 2010 s težkim srcem zapustil svoj dom, vendar z velikim upanjem, da bo kmalu spet skupaj z ženo in dvema otrokoma, ki sta bila takrat stara tri oziroma štiri leta.
Ali najprej odpotoval v Turčijo in oktobra s pomočjo tihotapcev ljudi prispel do meje z Bolgarijo pri Edirneju. Tam se je prijavil bolgarskim obmejnim organom.
30. junija 2011 je dobil status begunca in mesec kasneje pri Državni agenciji za begunce (SAR) že vložil prošnjo za združitev družine.
Po mesecu dni je dobil odgovor z odobreno prošnjo.
Ampak, ko se je združitev že zdela neizbežna, je Alija in njegovo družino vznemiril nov šok.
Obdelava vizumov na bolgarskem veleposlaništvu v Damasku je bila, zaradi naraščajočih notranjih oboroženih konfliktov, prekinjena. Postopek je bil ustavljen za več mesecev, preden je spis prispel do bolgarskega konzulata v Istanbulu.
S finančno pomočjo sorodnikov sta se mož in žena v času ločenega življenja uspelo večkrat srečati Istanbulu.
Ali priznava, da je trpel to dolgo obdobje, daleč od tistih, ki jih je najbolj ljubil:
“Ves čas smo preživeli v čakanju … misli so mi stalno uhajale k družini in mi niso dopustile spanca.”
Kljub zapletu in zamudi, ki so jih povzročile okoliščine, Ali z izbranimi besedami govori o tistih, ki so pomagali združiti družino: od ljudi v begunskem centru, do uradnikov na Državni agenciji za begunce (SAR) in ne nazadnje tistih na konzulatu v Istanbulu.
“Komunikacija z uradniki, je bila dobra – veliko so mi pomagali … želim jim le najboljše, “pravi Ali.
Poročilo UNHCR pripisuje bolj tekoče postopke v Bolgariji s pripravljenostjo njenih uradnikov, da zadeve obravnavajo na podlagi elektronske pošte, ki ne odpravlja le težav, povezanih z ravnanjem z originalnimi dokumenti, ampak zmanjšuje tudi stroške vlagateljev.
“V postopku združevanja družine sem porabil okoli 7.000,” pravi Ali.
“Ampak mi je za denar vseeno, saj sem sledil sanjam … da bi jih le imel tukaj.”
Pred sedmimi meseci je njegova žena tu v Bolgariji rodila svojega tretjega otroka – deklico. Druga dva obiskujeta šolo.
“Zelo sem vesel novorojenke. Otroci mi pomenijo vse.”
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
