Več kot polovica begunskih otrok (3.7 od skupno 6 milijonov) nima dostopa do izobrazbe, opozarja poročilo Agencije Združenih narodov za begunce, UNHCR, v svojem poročilu.
Približno 1.75 milijona otrok beguncev ne obiskuje osnovne šole, in 1.95 milijona mladostnikov ni vpisanih v srednjo šolo. Za begunske otroke je petkrat bolj verjetno, da bodo ostali brez izobrazbe, kot pa njihovi vrstniki brez mednarodne zaščite.
»Slednje predstavlja veliko stisko za milijone begunskih otrok«, je dejal Filippo Grandi, Visoki komisar Združenih narodov za begunce. »Izobrazba beguncev je zapostavljena, medtem ko bi morala biti priložnost mlajših generacij, da spremenijo usode na desetine milijonov prisiljeno pregnanih ljudi.«
V poročilu so UNHCR-jevi podatki o šolanju beguncev primerjani z globalnimi podatki UNESCA o vključenosti otrok v šolske sisteme po svetu. Zgolj 50 odstotkov begunskih otrok ima dostop do osnovnega izobraževanja, medtem ko po celem svetu povprečno 90 odstotkov otrok obiskuje šolo. S starostjo otrok se slabša tudi njihov dostop do izobrazbe – zgolj 22 odstotkov begunskih mladostnikov obiskuje srednjo šolo, medtem ko globalno povprečje znaša kar 84 odstotkov. Na univerzo se vpiše le en odstotek beguncev, medtem ko je globalno gledano med mladostniki 34 odstotkov takih, ki šolanje nadaljujejo na terciarni ravni.
Poročilo je bilo objavljeno tik pred vrhom Generalne skupščine Združenih narodov in vrhom voditeljev, ki ga gosti predsednik Združenih držav Amerike – med 19. in 20. septembrom bodo tako svetovni voditelji pozornost posvetili predvsem begunski in migrantski krizi. UNHCR bo na obeh srečanjih pozval tako vlade, donatorje, humanitarne agencije in razvojne partnerje kot tudi zasebni sektor k večjemu prispevku pri zagotavljanju kakovostne izobrazbe za vse otroke. Slednje je tudi eden od ciljev trajnostnega razvoja. »Zagotovljeno vključujoče in kakovostno šolstvo za vse ter promoviranje vseživljenjskega učenja« je cilj, ki ne bo uresničen do leta 2030, če ne bomo prepoznali potreb po izobraževanju najranljivejših skupin, kot so begunci in drugi prisilno pregnani ljudje.
»Medtem ko mednarodna skupnost naslavlja rešitve begunske krize, je nujno, da razmišljamo širše in ne zgolj o golem preživetju«, je dejal Grandi. »Izobrazba omogoča beguncem, da pozitivno vplivajo na prihodnost – tako držav, ki so jim odobrile azil, kot tudi svojih izvornih držav, kamor se bodo nekega dne vrnili«.
V poročilu so izpostavljeni tudi napredki držav ter UNHCR-ja in partnerjev pri omogočanju izobraževanja beguncev, a vendar se je potrebno zavedati, da številke otrok med begunci naraščajo. V prvem desetletju 21. stoletja je število otrok in mladostnikov stagniralo pri 3.5 milijona, a število od leta 2011 vsako leto naraste za približno 600.000. Le v letu 2014 je število otrok in mladostnikov, ki potrebujejo šolanje, naraslo za kar 30 odstotkov. UNHCR ocenjuje, da je zato vsako leto potrebno vsaj 12.000 dodatnih učilnic in 20.000 dodatnih učiteljev.
Begunci pogosto živijo v regijah, kjer so vlade že tako soočene z izivom izobraževanja svojih državljanov. Dodaten izziv so prišleki, ki pogosto ne govorijo uradnega jezika držav, so že zamudili več let rednega šolanja in za katere morajo vlade zagotoviti dodatne prostore, učitelje ter učna gradiva. Več kot polovica begunskih otrok, ki niso vključeni v nikakršen šolski sistem, živi v sedmih državah: Čadu, Demokratični republiki Kongo, Etiopiji, Keniji, Libanonu, Pakistanu in v Turčiji.
Na primeru Sirije je v poročilu ponazorjeno, kako konflikt lahko vpliva na šolanje. V letu 2009 je v Siriji kar 94 odstotkov otrok obiskovalo osnovno šolo, junija 2016 jo je obiskovalo le še 60 odstotkov. To pomeni, da je 2.1 milijona sirskih otrok ostalo brez dostopa do izobrazbe. V sosednjih državah je UNHCR registriral 4.8 milijona sirskih beguncev, med njimi je 35 odstotkov otrok in mladostnikov, ki potrebujejo šolanje. V Turčiji je bilo le 39 odstotkov begunskih otrok vključenih v primarno oz. sekundarno šolanje, v Libanonu 40 odstotkov in 70 odstotkov v Jordaniji. Slednje pomeni, da skoraj 900.000 sirskih otrok in mladostnikov nima dostopa do izobrazbe.
Na februarski konferenci “Podpora Siriji in regiji” v Londonu so se donatorji zavezali, da bodo pomagali 1.7 milijonu sirskih otrok in mladostnikov iz Sirije, ki se nahajajo v državah gostiteljicah, kot so Libanon, Jordanija, Egipt, Irak in Turčija, ter 2.1 milijonu otrok brez dostopa do šolanja v Siriji. Države gostiteljice so dosegle velik napredek – Jordanija in Libanon sta uvedli sistem šolanja za begunske otroke, 90 odstotkov sirskih otrok obiskuje šolo v Egiptu, tudi rezultati pri spodbujanju vpisa v Turčiji so boljši. A vendar, finančna pomoč, obljubljena na konferenci, še ni dokončno potrjena, kar bi lahko ogrozilo napredek.
“Napredek v Egiptu, Jordaniji, Libanonu in Turčiji je primer, kako lahko izboljšamo možnosti šolanja beguncev, če je mednarodna skupnost le pripravljena v to vlagati”, je dejal Grandi.
V poročilu je poudarjen tudi položaj beguncev, ki ne dobijo toliko pozornosti. Tako je denimo del poročila zgodba o Esther, južnosudanski deklici, ki živi v begunskem taborišču Kakuma na severu Kenije. Esther je hitro nadoknadila izgubljena šolska leta in ravno zaključuje sekundarno izobraževanje. Zgolj trije odstotki otrok v tem taborišču obiskuje srednjo šolo in manj kot odstotek jih šolanje nadaljuje tudi na univerzitetni ravni.
Poročilo pa je hkrati poziv vladam k vključitvi begunskih otrok v nacionalne šolske sisteme in k vzpostavitvi večletnih nacionalnih načrtov. V Čadu so nedavno vse šole povezali v nacionalni sistem, kar se je izkazalo za pozitivno tako za otroke begunce kot tudi državljane Čada. A vendar je potrebno opozoriti na pomanjkanje finančne podpore, kar se pogosto odraža v prenatrpanih učilnicah z nezadostnimi sredstvi.
Trenutno je povprečno obdobje trajanja statusa begunca zaradi dolgotrajnih vzrokov 20 let, zaradi česar so v poročilu izpostavljeni pozivi donatorjem, naj sisteme izrednega stanja spremenijo v večletne sisteme s predvideno finančno podporo, ki omogoča trajnostno načrtovanje, kakovosten program in spremljanje nad izobraževanjem – tako begunskih otrok in mladostnikov kot tudi otrok državljanov.
V zaključku poročila je podana navdihujoča zgodba deklice Nawe, begunke iz Somalije, ki je s šolanjem začela komaj pri 16-ih letih v šolskem centru v Maleziji. Manj kot štiri leta kasneje, je tik pred vpisom na univerzo, v šolskem centru pa danes poučuje kot prostovoljka. »Njena zgodba je dokaz, da ni nikoli prepozno, da začnemo vlagati v izobraževanje beguncev, ter da z investicijo v enega begunca pridobi celotna skupnost«, je dodal Grandi.
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
