Medtem, ko je milijonti južno-sudanski begunec prečkal mejo z Ugando, UNHCR-jev odposlanec dobre volje in avtor romana Tek za zmajem, izraža spoštovanje sočutni begunski politiki države, v kjer se je mudil na obisku.
UNHCR-jev odposlanec dobre volje, Khaled Hosseini z begunci iz Južnega Sudana v Ugandi.
Ko sem v začetku leta prispel v Ugando, na obisk k beguncem, ki bežijo pred krutostjo poglabljajoče se državljanske vojne v Južnem Sudanu, sem pričakoval, da bom zagledal znan prizor: razraščajoča se šotorišča obkrožena z ograjami, mrgoleča z deset tisočimi begunci, ki so izolirani od lokalne skupnosti, ter policija, ki nadzoruje vhod in izhod iz taborišč. V večini taborišč, ki sem jih obiskal, begunci nimajo svobode gibanja, kaj šele svoja zemljišča, ali razumne možnosti za samozadostnost. Živijo v negotovosti, ki jo še bolj otežuje vsakodnevni dolgčas življenja v begunskem taborišču.
Toda v Ugandi ni taborišč. Namesto tega, begunci živijo v vaseh, na zemlji, ki jim jo je dodelila država nekaj dni po prečkanju meje. Gibljejo se prosto. Lahko obdelujejo zemljo, dostopajo do zdravstvene oskrbe in šolanja, si poiščejo zaposlitev ter ustanovijo svojo obrt.
Prejšnjega septembra je vseh 193 držav članic Organizacije združenih narodov podpisalo zavezo, da bodo vključile begunce v lokalne sisteme in si razdelile odgovornost za begunce. Uganda izpolnjuje duh Newyorške deklaracije. Uganda orje ledino.
Izredno sočutna in napredna begunska politika v Ugandi se me je dotaknila. Pomislimo, skoraj 7 milijonov Ugandčanov živi v absolutni revščini in dodatnih 14.7 milijonov je v nevarnosti, da ponovno zapade v revščino. In vendar, Uganda ni le pustila svojih meja odprtih, temveč je sprejela begunce z odprtimi rokami in odprtimi srci.
»Uganda ni le pustila svojih meja odprtih, temveč je sprejela begunce z odprtimi rokami in odprtimi srci.«
Seveda obstaja element vzajemnost, ki je neločljivo povezan s to politiko. Ugandčani niso pozabili dni, ko so bili sami begunci. V senci drevesa sem se pogovarjal z Yahayem, 51-letnim ugandskim kmetom, ki je podaril kos zemljišča družini južno-sudanskega begunca Mikea. Yahaya se spominja, kako je s svojo družino v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zbežal v Sudan, ter kako toplo jih je Mikeov oče takrat sprejel in jim pomagal. Danes, po več kot tridesetih letih, Yahaya vrača uslugo.
»Razumem njegovo situacijo. Kot brat mi je,« je Yahaya dejal o Mikeu.
Pristop Ugande je pametna vizija, kako nuditi trajnostno podporo beguncem. Ta pristop ne obravnava beguncev izključno skozi lečo humanitarnosti. Obravnava jih kot opolnomočene udeležence v rasti in razvoju, ki lahko koristita tako beguncem, kot lokalnim skupnostim.
Yahaya mi je na primer povedal, da se pred begunskim valom, njegovi otroci niso mogli izobraževati, saj je bila najbližja šola predaleč. Trenutno obiskujejo osnovno šolo v begunskem naselju Bidibidi, ki je dom približno 272 000 beguncem.
»Mislim o milijontemu beguncu, ki je prispel na mejo.«
V okolju, kjer na globalni ravni narašča negativnost proti beguncem, se lahko veliko naučimo na izkušnjah Ugande, ter iz teh izkušenj črpamo navdih, kot posamezniki, skupnosti, države. Toda navdihujoč ugandski model se sooča z izzivi.
V tem tednu je Agencija Združenih narodov za begunce poročala o novicah, ki bi nas morale strezniti. Število južno-sudanskih beguncev, ki so prečkali mejo v Ugando od izbruha vojne, je preseglo žalostni mejnik – en milijon. Dobrobit milijona posameznikov – večina katerih so ženske in otroci – temelji na financiranju, ki na žalost, ne sledi tempu naraščajočega obsega te krize.
V juniju se je v mestu Entebbe odvijal solidarnostni vrh. Uganda je predstavila svojo napredno politiko o beguncih, v upanju da bo navdihnila tudi druge države, da bi sprejele podobne politike. Namen predstavitve je bila tudi prošnja bogatejšim državam za finančna sredstva, kot del njihove obveze o deljenju bremena pod Newyorkšo deklaracijo. Dosedanje zaveze ne zadostujejo niti za pokritje financiranja kriznega odziva v Ugandi. Zmožnost Ugande, da uresničuje model, ki omogoča beguncem in svojim državljanom rast, je sedaj gotovo v nevarnosti.
Razmišljam o milijontem beguncu, ki je prispel na mejo: izmučen, zbegan in pod šokom. Statistično je to najverjetneje otrok. Otrok, ki je izgubil vse. Verjamem, da nihče od nas ne želi obrniti hrbta temu otroku. Upam, da bo svet opazil.
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
