13-letna Vika Fursova, kot vsaka najstnica, posluša glasbo na svojem pametnem telefonu. Toda namesto priljubljenih uspešnic posluša svojo lastno improvizacijo na klavirju. Mehka kot dež jo glasba po napornem potovanju iz zaradi vojne razdejane Ukrajine potolaži.
Vika se je rodila slepa, zato je bil zvok zanjo vedno ključnega pomena. V Ukrajini je obiskovala posebno šolo, v kateri je bil poudarek na glasbi. Zdaj je Daleč od doma, in s hrepenenjem po njem, je Vika sedaj toliko bolj odvisna od glasbe. »Dvigne me, razblinja žalost, pomaga mi, da se povežem s sabo …« pravi.
Na srečo ima Vika z družino v Sloveniji, kjer je dobila začasno zaščito, vse možnosti, da se še naprej razvija kot glasbenica. Organizacija UNHCR in njeni partnerji ji pri tem pomagajo.
UNHCR/Aleš Černivec
UNHCR/Aleš Černivec
UNHCR/Aleš Černivec
Vika, njeni starši – 39-letna Tetiana in 44-letni Oleksij, ter sorojenci, 7-letni Vladislav, 5-letni Oleksandr in 8-mesečna Darija prihajajo iz Harkova, mesta parkov, ki je zdaj prekrito z bombnimi kraterji. Oleksij je imel svoje podjetje in zgradil hišo na podeželju, v vasi, ki je prešla pod ruski nadzor.
»24. februarja zjutraj (ko je izbruhnila vojna) smo spakirali in odšli,« pravi Tetiana. »Odlašala sem, vendar je Oleksij vztrajal in kot se je izkazalo, je imel prav. Dva dni pozneje so se naši sosedje že skrivali v kleteh.«
»Slišala sem, da je to lepa in mirna dežela«
Sedemčlanska družina, saj je Ukrajino zapustila tudi babica, se je zgnetla v avtomobil in se 20 ur vozila v zahodno Ukrajino. Ker je bilo prostora za prtljago malo, so se odločili s seboj vzeti Vikino napravo za brajlovo pisavo in komplet Monopolyja z dvignjenimi taktilnimi črkami, ki ji je omogoča igranje igre z ostalimi.
»Čakali smo v zahodni Ukrajini in upali, da bodo mirovna pogajanjauspela,« pravi Tetiana. »Ko pa je postalo jasno, da se bo vojna zavlekla, smo se prek Slovaške in Avstrije odpravili v Slovenijo. Slovenijo smo izbrali, ker sem delala s Slovenci v telekomunikacijskem podjetju v Kijevu. Slišala sem, da je to lepa in mirna dežela.«
Vsi begunci so primorani zapustiti svet, ki jim je poznan, a za Viko je bila selitev še posebej težka. Zaradi posebnih potreb je doma obiskovala šolo za slabovidne V. G. Korolenka, ki je bila ustanovljena leta 1887. »V šoli so imeli redko zbirko posebnih učnih pripomočkov,« pravi Tetiana. »Sedaj so vsa okna razbita. Šola je zaprta in nekateri otroci so bili evakuiranina Poljsko.
»Njen notranji svet se kaže v njenih delih«
Vika, ki igra klavir že od petega leta starosti, bi morala v šoli V. G. Korolenka opravljati izpite, preden je prešla na naslednjo stopnjo glasbenega izobraževanja. Tam je imela zelo dobro prijateljico, ki ji je prav tako ime Vika in je prav tako slepa, in skupaj sta igrali skladbe na klavirju, namenjene štiriročnemu igranju. To so bili srečni časi.
Zdaj se mora Vika prilagoditi življenju v begunskem centru v Logatcu pri Ljubljani. V centru živi nekaj več kot 300 od 6.000 ukrajinskih beguncev, ki so zaprosili za zaščito v Sloveniji. Še več tisoč jih je prečkalo to majhno alpsko državo.
Romana Zidar, sodelavka UNHCR v Sloveniji, redno prihaja v Logatec z namenom spremljanja potreb beguncev. »Tako so si različni med seboj − tukaj so vsi od starih ljudi,otrok in ljudi z gluhoto. Rešitve poskušamo najti znotraj skupnosti,« pravi. Posebej za Viko je Rdeči križ, partner organizacije UNCHR, podaril prenosni klavir, da lahko deklica vadia v sobi, ki si jo deli z vsemi ostalimi družinskimi člani.
Vika je potrebovala prenosni klavir ter tudidostop do pravega klavirja, saj je bila povabljena na dobrodelni koncert z orkestrom slovenske policije. Lokalna glasbena šola je odprla svoja vrata in Viki omogočila, da vadi na enem od šolskih instrumentov. Koncert je uspel in Vikin nastop je bil opažen.
UNHCR/Aleš Černivec
UNHCR/Aleš Černivec
Od takrat je Vika, ki obiskuje običajno šolo v Logatcu, kjer se uči slovenščine a se sporazumeva v angleščini, dobrodošla, da občasno uporablja glasbila v glasbeni šoli. Na koncertnem klavirju Steinway si ogreje prste, preden zaigra del Beethovnove sonate in glasbo ukrajinskega skladatelja iz 20. stoletja, Marka Karminskega.
Toda ko začne igrati lastne skladbe, poslušalca zares navduši. »Njen notranji svet se kaže v njenih delih,«, ssolznimi očmi pove Tetiana. »Mislim, da lahko slišimo vse, kar je doživela.«
»Sanjala sem o potovanjih, vendar ne tako«
»Melodije prihajajo k meni,« pravi Vika, ki nosi pulover z napisom Girls Can Dream. »Sedim in igram, medtem pa se mi nekaj porodi in začnem to razvijati. Najdaljša skladba traja osem minut …«
Učiteljica glasbe Olesia Olhovskaja, ki Viki še vedno nudi učne ure prek spleta, po telefonu iz Harkova potrdi njeno posebno nadarjenost. »Zelo je ustvarjalna,« pravi Olesia. »Igra lahko ure in ure. Nikoli mi je ni treba siliti. Usede se in postane eno z instrumentom. To je njena narava. Upam, da jo bom prihodnje leto spet videla v šoli.«
Vezi z Ukrajino so močne in vsi upajo na hitro vrnitev. Tetiana pogreša svoj vrt in rastline. Oleksij se zaveda, da bi bile njegove zaposlitvene možnosti v domovini veliko boljše. Zlasti Vika pa je tista, ki hrepeni po domu.
»Sanjala sem o potovanjih,« pravi, »vendar ne tako. Želim se vrniti domov. To so sedaj moje sanje.«
Vika ponovno sede za klavir in ponudi novo improvizacijo. Kot filmska glasba se skladba začne zasanjano, s hitrim tempom napreduje ter se zaključi v svetlobi. Roke ji padejo s tipkovnice in nekaj sekund molči. Nato začne peti a cappella, z visokim, čistim glasom, in prostor napolni njena himna za mir.
Deli na Facebooku Deli na Twitterju