Iranski prosilec za azil je svoje poslanstvo našel v skrbi za starejše

Ko je Reza prispel v Ljubljano, je njegova sestra dejala, da mu je gotovo usojeno tam najti svoje novo življenje. In dejansko se je temu neustrašnemu Irancu pri zrelih 54 letih uspelo, medtem ko v Sloveniji čaka na odločitev o prošnjo za azil, naučiti dva jezika in najti morebiten novi poklic.

Photo: UNHCR/Aleš Černivec

Photo: UNHCR/Aleš Černivec

Photo: UNHCR/Aleš Černivec

V Teheranu je bil Reza industrijski oblikovalec z lastno majhno tovarno. Poleg tehnične z profesijo povezane angleščine je govoril samo jezik farsi in ni imel nobenih izkušenj s skrbstvenimi poklici.

Kljub temu pa Reza po samo 22 mesecih življenja v Sloveniji govori angleško in slovensko dovolj dobro, da lahko prireja branja poezije, prav tako pa se zdi, da je našel tudi svoje poslanstvo pri delu v domu za starejše.

          »Rad delam s starimi ljudmi,« pravi. »Kot dedki in babice so mi.«

Za Rezo so v Teheranu ostale tri sestre, medtem ko se je sam na pot odpravil z načrtom, da se pridruži bratu v Londonu ter tam zaprosi za mednarodno zaščito.

Potovanje je bilo dolgo. Preden je prispel v Slovenijo, je Reza 18 mesecev preživel v Bosni in Hercegovini. Potem ko so ga v Sloveniji  zaustavili obmejni organi. Je imel na izbiro dve možnosti: ali se vrne ali pa na kraju samem zaprosi za azil. Najstarejša sestra mu je svetovala, da ostane.

          »Kot mama mi je,« pravi. »Rekla je, ′Reza, to je tvoja usoda. Ne zapravljaj časa. Morda bo ta kraj dober zate.′ In tako sem se odločil ostati v Sloveniji.«  

Reza živi v izpostavi azilnega doma na Kotnikovi v Ljubljani. Dokler ne bo prejel dokončne odločitve o svoji prošnji za azil, ne sme delati za plačilo, lahko pa je prostovoljec.

»Pomislil sem, ′če boš samo sedel v azilnem domu, se ti bo zmešalo′« pravi Reza. Zato se je pred 18 meseci odločil, da bo kot prostovoljec pomagal v Centru starejših Trnovo, ki je samo 10 minut s kolesom oddaljen od Kotnikove ulice.

Photo: UNHCR/Aleš Černivec

Photo: UNHCR/Aleš Černivec

Photo: UNHCR/Aleš Černivec

Photo: UNHCR/Aleš Černivec

»Najprej sem dve uri na dan igral družabne igre s starejšimi,« pravi Reza. »Zdaj imam nove naloge. Prostovoljno delam pet ur na dan, vse dni razen nedelje. Pomagam pri pripravi zajtrka, nato malo potelovadimo in igramo družabne igre do kosila, pomagam tudi pri kosilu.«

Rezi je delo všeč in se je spoprijateljil s številnimi stanovalci centra.

»Čakajo name,« pravi. »Sestavljank nočejo sestavljati brez mene. Nekateri so stari več kot 90 let. Če z njimi igram domine, nikoli ne zmagam. Slovenci imajo igre na srečo v krvi. Nikoli jih ne moreš premagati!«

Med stanovalci, za katere skrbi Reza, sta dva brata srednjih let, Janez in Miha Jakovac, ki sta zaradi Huntingtonove bolezni priklenjena na posteljo. Njun 79-letni oče Rudi ju vsak dan obišče, za Rezo pa ne najde drugega kot pohvale.

          »Nudi mi tako praktično kot moralno oporo. Občudujem ga. Običajno ljudje mislijo samo nase, Reza pa je topel in odprt človek, ki skrbi za druge. To je redko.« 

Reza je pri stanovalcih tako priljubljen, da bi ga v domu radi zaposlili za stalno. »Rezo so v našem centru dobro sprejeli,« pravi Tinkara Godec, vodja doma. »S stanovalci se je povezal na osebni ravni in jim pomaga pri vsem, kar potrebujejo. Zelo hvaležni smo, da prihaja vsak dan in nam vsem prinaša pozitivno energijo.«

Hkrati Reza izboljšuje svojo angleščino in slovenščino na Zavodu Emma, kjer se uči s pomočjo prostovoljke Tije Jerkič. »Ko sem bil v Turčiji (na poti), sem po angleško znal samo pozdraviti in vprašati ‘Kako ste?’ Tija me je v enem letu naučila dveh jezikov.«

 »Reza je zelo nadarjen za jezike,« pravi Tija. »Ne morem verjeti, koliko se je naučil v tako kratkem času. Ne morem si pripisati zaslug za to. Rezova volja in sposobnost, da se poveže z ljudmi, sta mu omogočili, da jezika uporablja vsak dan.«

Reza je za vajo poskusil prevesti nekaj verzov perzijskih klasikov in jih poslal Tiji, da bi prevode popravila. Rezultat je bil prevod več kot 50 pesniških del, vključno z deli Hafeza in Rumija.

Nato je Zavod Emma skupaj z Rdečim križem Slovenije zanj organiziral branje poezije. Nekatere pesmi so bile izobešene na steni, da so jih gostje lahko brali, medtem ko je Reza recitiral mešanico pesmi, ki jih je sam napisal in svojih prevodov perzijskih klasikov.

»Bil je deževen zimski dan, a je kljub temu prišlo okrog 35 ljudi,« pravi Reza. »Perzijska poezija je precej kompleksna. Ljudje v občinstvu so dejali, da so jim bile pesmi všeč, ker so jih prisilile k razmišljanju.«   

Med verzi, ki jih je prevedel Reza, so bile kvatrine Omarja Hajama, ki govori o času, smrtnosti in usodi. Z Rezovimi besedami:

Pred stvarjenjem sveta je bila misel,

vse dobro in slabo je bilo zapisano v njej,

vse, kar je zapisano v naši Usodi, se bo zgodilo,

nesmiselno je biti žalosten; nesmiselno je imeti neskončne sanje.

Se torej Reza strinja s svojo sestro, da je ustvarjanje novega življenja v Sloveniji njegova usoda? »Vsekakor,« zatrdi, »svoje odločitve ne obžalujem. Tudi meni se zdi, da je to moja usoda. Našel sem kraj, kjer sem srečen.«

Deli na Facebooku Deli na Twitterju